Oblast se menja, ljudje ostajajo, pravijo. Vsaka oblast ima svoje zastave, grbe in oznake, ki jih poskuša vsiliti množici. Pri nas se je za časa dveh generacij zamenjalo veliko zastav in grbov, ker živimo na pomembni lokaciji, kjer se mešajo ljudstva zahoda in vzhoda Evrope. Celo na ospredju parne lokomotive tipa “P”, legendarne Porečanke (Parenzane) na sliki v rdečem krogu, je jasno vidno kako je trenutna oblast menjavala svoje oznake. Po 1. Svetovni vojni, ko so bili naši kraji pod vojaško okupacijo Kraljevine Italije, so na “nos” parne lokomotive Porečanke postavili zvezdo (na skrajni levi strani slike), ki seveda ni znak upornikov, temveč italijanske vojaške oblasti. Ko so naše kraje priključili Kraljevini Italiji, so umaknili zvezdo iz ospredja lokomotive in na njeno mesto postavili krila, oziroma peruti, ki so bile simbol Italijanskih državnih železnic. A oblast se je v tistih časih, hitro menjavala, saj so v Italiji prišli na oblast fašisti in umaknili iz lokomotive Porečanke znak italijanskih železnic in na njegovo mesto postavili svoj znak “fascio”, kar je vidno na lokomotivi na skrajni desni strani slike.
Po zasedbi Kopra in ostalega dela Istre, so Italijani zamenjali popolnoma vse dvojezične, nekje trojezične, napise na lokomotivah, vagonih in table na postajah Porečanke. Vse je bilo napisano samo še v Italijanščini, pod parolo “naredimo to deželo Italijansko”. Sicer je potrebno povedati, da je sama železniška proga Trst-Poreč, imenovana Porečanka (Parenzana), bila v lasti delniške družbe s sedežem na Dunaju, vse do leta 1926. Ker je bila večina delničarjev družbe iz krajev, kjer je proga potekala, so sedež delniške družbe tega leta prenesli v Pulo.
V Kopru smo pred pred več kot 100 leti imeli 3 železniške postaje; eno največjo v Škocjanu, v Semedeli, tretjo v Žusterni in vse so delovale. Danes, sicer imamo potniško železniško postajo, a je to bolj po imenu, kot dejansko, saj že nekaj časa potnike iz Kopra vozijo v Kozino z avtobusom, kjer presedlajo na vlak za Ljubljano.
Večino podatkov in fotografije sem našel v knjigi “Cara Parenzana” (Draga Porečanka), avtorja Giulia Rosellija.
Boris Umer