O koprski škofiji se je že v Srednjem veku razširilo kar nekaj legend, ki so za množice, brez poznavanja zgodovine, v nekaj stoletjih postale “dejstvo”. Prvič je v ohranjenih dokumentih omenjena med leti 590 in 604, v pismih papeža Gregorja. Vendar ni trajalo dolgo, ker ni bilo materialnih sredstev za njeno financiranje. Zagotovo je ni ustanovil Sveti Nazarij, saj je bil obglavljen v Milanu leta okoli leta 76, torej več kot 400 let pred nastankom koprske škofije. Iz tega časa so med leti 557 in 757, v ohranjenih zapisih omenjeni trije koprski škofi: Maksimiljan, Agaton in Janez.
Zgodovina koprske škofije, se pravzaprav začenja v 12 stoletju. V času med 6. in 12. stoletjem so bili v Istri nemirni časi, ko so se Slovanska plemena počasi pomešala s takratnim Romanskim prebivalstvom in v zaledju izven mest popolnoma prevladala. Slovenci so se pomešali in se zlili z prejšnjim Romanskim prebivalstvom, prevzeli znanje kmetijstva in rokodelstva, a vsilili svojo kulturo in jezik. Tako je v 12. stoletju v zaledju izven mesta Koper Slovenski jezik popolnoma prevladal.
Leta 804 se je zgodil Rižanski placit, ker se je s frankovsko oblastjo, ki jo je v Istri predstavljal vojvoda Janez zmanjšala oblast in vpliv gospode v mestih. Pred oblastjo Frankov, je Koper in ostala obalna mesta, imel še bizantinsko ureditev oblasti, ko so mesta nadzorovala in imela v lasti tudi podeželje. Franki so prinesli fevdalno ureditev oblasti in mesta so izgubila nadzor in lastnino nad večino podeželja, ki je prešlo v državno last. S tem je gospoda v mestih izgubila veliko dohodkov. Rižanski placit se ni zgodil zaradi množičnega naseljevanja Slovanov na neobdelana državna zemljišča, kot nekateri razlagajo, temveč zaradi zmanjšanja oblasti in dohodkov mestnih oblasti. Znane so pritožbe prejšnjih lastnikov zemlje v okolici Mesta, na placitu. Pritoževali so se, da prišleki pasejo svinje v hrastovih gozdovih, živino na travnikih, obdelujejo vinograde in oljčnike in mestni gospodi ne plačujejo davkov v vinu, oljčnem olju, živini in drugih dobrinah.
Mesta v tem času niso imela dovolj dohodkov za financiranje škofij, a tudi Rimo Katoliška cerkev je bila v teh krajih v krizi. Slovenska plemena, ki jih je vojvoda Janez naseljeval v okolico Kopra, so s seboj prinesla svoje bogove in krščanstvo jim je bilo tuje. Tako velik izpad dohodkov ni občutila samo mestna gospoda, temveč tudi cerkvena oblast.
Potrebno je povedati, da je bilo na Rižanskem placitu največ pritožb prav nad istrskimi škofi, kar nekateri zgodovinarji najraje zamolčijo. Koper je bil takrat spadal pod tržaškega škofa. Torej leta 804 so povedali, da si ribiči iz mest ne upajo več niti na ribolov, saj jih škofovi ljudje pretepajo z gorjačami in jim trgajo mreže. Povejmo še, da je v Rižanskem placitu prvič omenjen ribolov z mrežami v severnem Jadranu. Pritožili so se še, da so si istrski škofi prilastili oljčnike in torklje, pravico do trave za živino, vinograde itd… V glavnem škofe pri nas, je takrat skrbelo izključno za čim večjo materialno korist in izkoriščanje prebivalstva, vera je bila v druge planu, ali le izgovor.
V 12. stoletju si je Koper opomogel, cvetela je trgovina z vinom, olčnim oljem in še posebno proizvodnja in prodaja soli. Meščani so zagotovili sredstva za financiranje škofije v Kopru. zato je papež Aleksander III. (1159-1181) dovolil, da mesto ponovno dobi lastnega škofa. Oglejskemu patriarhu je dodelil pravico imenovanja koprskega škofa. Leta 1187 je oglejski patriarh imenoval prvega znanega koprskega škofa z imenom Aldiger (1187-1216). Za njim je bil škof Absalon (1220-ok. 1242), na drugi sliki. Ozemlje koprske škofije je bilo med reko Rižano in Dragonjo, z zaselki na obeh straneh reke. A od časov Rižanskega placita, pred 400 leti se odnos škofa do vernikov RKC in drugače mislečega prebivalstva, se ni spremenilo. Tudi s škofom Aldigerjem je bila na prvem mestu materialna korist, krščanska vera pa manjšega pomena. Med, sedaj našimi mesti je bilo veliko rivalstvo, posledično niso ubogali in bili podložni svojemu škofu Aldigerju iz Kopra. Vsi so bili “dobri” kristjani, a istočasno skregani med seboj.

Potrebno je razumeti tisti čas, ko je prebivalstvo čutilo pripadnost krajem, oziroma mestom, kot je Koper, Izola, Pran. Najprej so bili na primer Koprčani, šele potem kristjani, Istrijanov recimo takrat še ni bilo. Ko je koprski škof od Pirančanov zahteval 10% davek od oljčnega olja, mu ga niso dali. Tudi cerkvena oblast v Piranu je podprla svoje ljudi in ne svojega škofa. Škof Aldiger je zato piransko duhovščino izobčil in prepovedal njihovo delo, tudi maševanje. Torej najprej šoldi, potem vera. Pirančani se niso dali, čeprav prebivalstvo ni hotelo plačevati davek od olja niti piranski duhovščini, ki ga je morala nasilno izterjati. Koprskega škofa je podpiral tržaški škof, kar ni pomagalo. Dalj časa so se pravdali, a po več letih pravdo zaključili tako, da so davek od olja dodelili piranski cerkvi S. Jurija. Koprski škof je dobil, po končani pravdi leta 1206, štiridesetino od piranskih revežev, štiridesetino za graditev cerkva in 278 liber, kot odškodnino za izgubljeno pravdo. Sodbo je potrdil papež. Škofje niso bili enotni in še naprej skrbeli za svojo materialno korist.
Francozi so bili pri nas kratko obdobje, a veliko stvari radikalno spremenili. Po porazu Francozov si je naše kraje prilastila Avstrija. Po njihovem mnenju je bilo v Istri preveč škofij, zato so koprsko škofijo ukinili, čeprav so cerkvene oblasti, s papežem na čelu, bile proti ukinitvi. Koprčani so od Avstrijske oblasti dosegli, da se tržaški škof, pod katerega je od leta 1830 naprej spadala nekdanja koprska škofija imenoval “Tržaško Koprski” škof. Dobro v slabem za Slovence je bilo, da Avstrijci niso zaupali Italijanom. Zato so bili Tržaško Koprski škofje v glavnem Slovenci. Naj jih naštejem: Matevž Ravnikar (1830-1845), Jernej Legat (1846-1875), Juraj Dobrila (1875-1882), Janez Nepomuk Glavina (1882-1895), Andrej Šterk (1896-1901), Frančišek Ksaverij Nagl (1902-1910), Andrej Karlin (1911-1919). Čim je te kraje zasedla Kraljevina Italija, so bili škofje izključno Italijani.
Koprsko škofijo so ponovno ustanovili šele 17. oktobra 1977, ko je papež Pavel VI. podpisal bulo s katero je koprsko škofijo povečal z delom goriške in reške. Po 107 letih, ko je Koper spadal pod Tržaško koprskega škofa, je Koper spet dobil svojo škofijo.
Foto album