
Opisali in predstavili smo že več ladij in drugih plovil, ki so bile v Kopru, ali so bile povezane z mestom in bližnjo okolico. Veli Jože, plovno dvigalo je dobilo ime po junaku novele istrskega pisatelja Vladimirja Nazorja, knjigo je ilustriral Saša Šantelj. Mi, ki smo bili otroci v petdesetih letih in najstniki v šestdesetih, smo sicer, že dobro posušeni, kot star pršut. Gušt in šoštanca pa nam je ostala, kot pri pršutu, a žal ne dišimo kot pršut, bolj kot dobro posušen bakala. Vendar so naši spomini še živi in jih delimo z mlajšimi generacijami, da se popolnoma ne izgubijo.
Veli Jože je zaznamoval otroška in najstniška leta moje generacije, a mlajše generacije tega plovila nimajo v spominu. V Žusterni smo ga videvali, ko je vsak dan plul med Koprom in Reksom, kjer bilo delovno področje Veli Jožeta. Ko smo se otroci Žusterne in Prove potapljali na Reksu, kjer smo, na morskem dnu, iskali bakrene in medeninaste dele potopljene ladje, smo čakali, da bo Veli Jože prinesel večji kos Rexa v plitvino bližje obali.

Kasneje, ko so vlačilci privlekli baržo, oziroma maono, je velike kose naložil na baržo, ki so jo odvlekli v Pulo, od kjer so kovinske dele ladje odpeljali z vlakom v železarno. Mi smo plezali na pravkar odložen del ladje v plitvino in z njega pobirali bakrene cevi in medeninaste okvirje fineštrinov (ladijskih oken). Železa nismo zbirali, ker je bila cena na odpadu prenizka, glede na težo kovinskih delov. Baker in medenino smo prodali na koprski odpad in dobili nekaj denarja v zameno. Moja najtežja najdba je bila bakrena cev težka nekaj več kot eno tono, kar je na odpadu prineslo kupček denarjev. Še 2 prijatelja sta mi pomagala izvleči bakreno cev iz globine 15 metrov do obale, kjer smo jo razrezali na več kosov. Naslednjega dne smo se vsi trije v Trstu oblekli v nova oblačila in čevlje in prišli zvečer na teraso hotela Žusterna, kjer so igrali Black&Blue (glasbena skupina iz Poljske), kot trije manekeni. Pupce so nas hitro opazile. Ko smo vse dele dražjih kovin pobrali, smo plezali na železen blok, ki je štrlel tudi do 5 metrov visoko iz morja. Z vrha smo skakali v morje, spet plezali in spet skakali, dokler nas je to zabavalo.
Za nas otroke, je bil Veli Jože ogromna zverina, v primerjavi z drugimi ladjami v bližini, saj je njegova konstrukcija dvigala visoko nad morjem. Ko je bil privezan na velikem pomolu v koprskem pristanišču, smo ga občudovali in s privolitvijo mornarjev, zaposlenih na plovnem žerjavu, smo s pomola skočili na palubo. Mornarji in motoristi so nam vse razkazali in bili zelo prijazni. Plovno Dvigalo Veli Jože so izkoristili tudi pri gradnji Luke Koper leta 1958, saj je bilo v mestu zaradi dvigovanja delov ladje Rex iz morja. Veli Jože je v morje postavil polovico betonskih nosilcev, preden so decembra 1958 otvorili prvo fazo gradnje Luke.
Plovilo, ki so ga kasneje predelali v plovno dvigalo, je bilo izdelano v Hamburgu in Kielu leta 1941. Zavezniki so nemško ladjo zaplenili. Prvo ime ladje, ki jo je Jugoslavija prejela, kot vojno odškodnino, je bilo Viktoria. Ko je prejel Brodospas, so ga nadgradili in predelali v plovno dvigalo v Rotterdamu in Schiedamu leta 1949. Najprej se je plovni žerjav imenoval “Heroj 1950”, a preden je priplul v Jadransko morje so ga preimenovali v Veli Jože. Dva nizozemska vlačilca so plovni žerjav Veli Jože privlekla iz Nizozemske v Jadran do Dubrovnika. Bil je dolgo let najmočnejši plovni žerjav v Sredozemlju, a v Jadranskem morju ni imel konkurence. Veli Jože je bil dolg 41,18 metrov, največja širina je bila 18,02 metra, višina na sredini ladje pa 3,80 metra. Poganjala sta ga dva dizelska motora “Famos” vsak z močjo 162 kW. Dvigalo je lahko dvignilo do 350 ton na višino 35 metrov. Konstrukcija dvigala z dvema krakoma je bila visoka 40 metrov s podaljškom dodatnih 12 metrov. Dvigalo je imelo 3 električne vitle z močjo1000 KS oziroma 735 kW. Pogon je bil drugačne izvedbe od večine plovnih žerjavov, saj je imel dva izvenkrmna dizelska motorja.
V drugem delu petdesetih let je med Izolo in Koprom dvigoval, od potapljačev izrezane dele ladje Rex in pomagal pri gradnji Luke Koper. Uporabili so ga pri gradnji Šibeniškega, Paškega in mostu na otok Krk in vseh ostalih mostovih na vzhodni strani Jadran. Dobil priznanje Združenih Narodov, ker je dve leti pomagal odstranjevati potopljene ladje, po vojni med Izraelom in Egiptom. V glavnem mu dela ni zmanjkalo dela vse do leta 2004, ko ni bil več rentabilen in mu niso podaljšali letnega tehničnega pregleda. Zato je bil privezan do leta 2010, ko so ga odpeljali v v razrez v remontno ladjedelnico v Šibeniku. Oba motorja in še nekaj drugih delov z Velega Jožeta so odpeljali v pomorski muzej v Split, kjer so še danes.