Danes, ko si doma natočiš v kozarec pitne vodo iz pipe, se stuširaš doma v kopalnici, je za mlajše generacije nepredstavljivo, da bi moral po vodo v najbližnji vodnjak, ali do javne špine (pipe), če je sploh bila kje v bližini. Da niti ne omenjam pralnih, pomivalnih strojev, bojlerjev in drugih porabnikov vode, ki jih imamo kar doma.
Nekoč, niti ne tako daleč nazaj, je bilo vse drugače. O pitni vodi v Kopru sva z Boris-em že večkrat pisala, saj so že Benečani zgradili prvi vodovod z lesenimi cevmi, ki so jih arheologi našli na Mudi. Sicer je bil takratni vodovod bolj za gospodo, za vse ostale je bila ena javna špina, kamor so hodili z vedri po vodo. Pa še to ne povsod v mestu, saj je bila, na primer, otvoritev prve javne špine v mestnem predelu Božja Draga (Bošedraga – Bossedraga) šele leta 1938. A bilo je v mestu tudi veliko vodnjakov, nekateri so bili javni, za vse prebivalce, kot tista dva na Trgu Brolo, kjer je bil pod njima velik rezervoar, kamor se je stekala deževnica s celega trga in seveda vodnjak na Mudi, oziroma Prešernovem trgu, v katerega je bila sppeljana voda iz mestnega vodovoda. Če bi v tistih časih hodil po koprskih ulicah, bi verjetno mimoidoče prej zavohal, kot videl. Večina se je zelo redko umila, a tudi oblačila niso prali pogosto, enostavno zato, ker so premogli le eno obleko za fešte in največ dve za vsak dan. Danes ko imamo polne omare oblačil in ena tam visijo leta, ne da bi jih oblekli, je tudi to nepredstavljivo. Da ne omenjam naših šinjor s polno omao čevljev, čeprav uporabljajo le nekaj parov, na druge so itak že davno pozabile, da jim imajo v omari. Pač drugi časi.
Na podeželju je večina vasi dobila vodovod šele v času pokojne Jugoslavije, saj je prejšnja oblast pozabila nanje. V okolici mesta, oziroma v današnjih predmestjih, pa je bilo nekoliko drugače. Ko sem prebiral stare članke o otvoritvi dveh bolnišnic, oziroma sanatorijev, v Valdoltri in Ankaranu, sem podzavestno pomisli, od kje jim voda. Oba sanatorija sta imla vsak svojo pralnico in likalnico, z veliko porabo vode. Delal sem v bolnišnici in mi je znana velika poraba vode v takšnih ustanovah, saj sem vsak dan odčital dnevno porabo vode na števcih. Vodnjaki z deževnico niso zadoščali niti za dva meseca. Našel sem članke na to tematiko v tržaškem časopisu “Il Piccolo” iz začetka, pa tja do srede prejšnjega stoletja. V Ankaran so za porabo dveh bolnišnic, taktrat sanatorijev vodo dovažali s cisternami po morju iz Trsta. V Trstu so ladje cisterne napolnili z vodo in jo odpeljali v Ankaran. Šele spomladi leta 1935 so dokončali del “Istrskega vodovoda”, z odcepom za Ankaran. Tako so oba takrat sanatorija dobila pitno vodo iz izvira reke Rižane. Za ostale stanovalce je bila nekoliko kasneje urejena javna špina (pipa), kamor so prihajali po vodo z vedri, a tudi z vozovi na katerih so imeli lesene sode.
V Semedeli, Žusterni in Provah, kjer je potekal vodovor iz Rižane do Izole in Pirana, so imeli eni prvih javne špine in to že poleti leta 1935. V mestu v predelu Bošadraga pa šelel leta 1938. V Žusterni in Provah so namreč imeli počitniške vile vplivni fašisti in kot pravi tista ljudska: “Bog je najprej sebi ustvaril brado”. Vsaj tako so zapisali v časopisu “Il Piccolo” v tistem času, ko so poudarjali dosežke fašistične oblasti. Piše namreč, da je poleti leta 1935 v Semedeli, Žusterni in na področju Prove iz javnih špin pritekla bistra voda iz izvira v Rižani. V Žusterni je bilo tiste čase veliko vodnjakov z izvirno podtalno vodo, tako je nastajal problem z vodo, le v obdobju največjih suš.
Kakorkoli že, je bilo potrebno pokukati v pretekle čase in prikazati problem pitne vode. Danes se ob najhujših sušah ponovno pojavlja pomanjkanje vode, saj so jo v enem izmed preteklih leti morali dovažati na obalo s cisternami, iz notranjosti Slovenije. Porabnikov, oziroma prebivalcev in poleti turistov, je neizmerno več kot v preteklosti. Tudi povprečna poraba vode na prebivalca je neizmerno večja, kot je bila še pred 100 leti in več.