
Nekoč, so parakarji, oziroma obcestni kamni, smerniki, označevali rob pomembnih cest, na bolj nevarnih odsekih ovinkih. Obenem so bili tudi zaščita, da vozovi z živalsko vprego, ni so zavili s ceste v morje, prepade, obdelane njive, itd… Danes so parakarje na nevarnejših cestnih odsekih zamenjale železne, jeklene, ali poliestrske zaščitne ograje. Značilen pogled na cesto iz Semedele v Koper, brez parakarjev na obeh straneh ceste, oziroma obcestnih kamnov, ni več to kar je nekoč bil. Kot je videti na 1. in 2. sliki so bili parakarji na obeh robovih Semedelske ceste. Ko so začeli z bonifiko nekdanjih Semedelskih solin, so zgradili zid na vzhodni strani ceste, kot zaščito pred poplavljanjem morja in obcetni kamni so ostali samo še na morski strani ceste, kar lahko vidimo na 3. sliki iz šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ko so pod vladavino župana Borisa Popoviča zvišali nivo ceste in odstranili zid na vzhodni strani ceste (4. slika), so parakarje na morski strani spet namestili na morski strani sprehajališča. Semedelska cesta je postala nekakšna promenada, oziroma široka pešpot med Koprom in Semedelo, kot jo vidimo danes.

A so parakarji res zaščitili vozove, kočije, voznike, potnike in vprežne živali? Tako, kot danes zaščitne ograje ob cestah, so včasih učinkovite, a včasih tudi ne. Na Semedelski cesti se je poleti leta 1898 zgodila prometna nesreča, kot temu pravimo danes. 9. julija 1898, ob 8. uri zvečer, se je šinjor grof Giovanni Totto vračal domov v mesto s svoje posesti v Žusterni. Na Semedelski cesti je iz Kopra prihajal voz, ki je vozil nekoliko bolj po sredini, tako da ni bilo dovolj prostora za oba vozova. Voznik, oziroma kočijaž grofa Totto se je poskusi izogniti nasproti vozečemu vozu in z vozom trčil ob parakarje ob cesti. Kočijaža je sila trka vrgla s sedeža na cesto in je bil hudo poškodovan. Eden od obeh konjev vprege, je padel v morje, a se ni huje poškodoval. Hčerke grofa Totto, ki so se z vozom vračale iz Žusterne v njihovo palačo, na današnji Kidričevi ulici, niso utrpele nobenih poškodb, kot so poročali tedanji časopisi.
Potomci benečanskih družin, ki so si v stoletjih benečanske okupacije prilastili zemljišča v zaledju Kopra in prevzeli oblast v mestu, so oblast še obdržali v času, ko je Koprščina spadala pod Avstrijo. Istega leta, kot se je zgodila nesreča na Semedelski cesti, so iz Kopra izgnali, oziroma kazensko premestili v Dalmacijo predavatelja na koprski gimnaziji Jožeta Kozaka (Giuseppe Kozach). V takratnih časopisih piše, da je bil “Slavofil” in da so si koprski Italijani oddahnili, ko je bil premeščen v Dalmacijo, za kar si je mestna oblast prizadevala že nekaj časa. Obtožili so ga, da je užalil dijake italijanske narodnosti, ker je predaval, po mnenju Italijanov prirejeno zgodovino, oziroma zgodovino, ki je žalila italijansko narodnost v Kopru. Namreč “prava” zgodovina, ni vključevala Slovencev v Kopru in okolici, temveč samo Italijane. Ker je Jože Kozak v zgodovino vključil tudi Slovence, je bil koprskim Italijanom trn v peti. Še danes čutimo posledice teh časov, ko naj bi bil Koper popolnoma Italijanski, seveda kot posledica več sto letnega prirejanja zgodovine v prid Italijanom in brisanja Slovencev iz takratne zgodovine kraja.
Da niso na eni fotki iz leta 1920 na levi strani ceste (pogled iz Semedele proti Kopru) elektro vodi in na desni telefonski vodi?
Ja, tako kot si zapisal, saj je leta 1920 že nekaj let bila speljana elektrika in telefon v mesto. V tem času tudi že v Semedelo in Žusterno, ker so tam imeli vplivni gospodje počitniške vile in hiše.