Za naše oljke pravijo,da so jih prinesli sem že stari Grki in olje je bilo vedno cenjen istrski proizvod. Sama pridelava olja se v stoletjih ni bistveno ali sploh spremenila, do prihoda elektrike po prvi svetovni vojni. Na sliki iz 16. stoletja to lahko vidimo, saj je enak postopek bil v naši okolici še kakšno leto po drugi vojni. Mletje oljk je bilo s pomočjo živine, najraje oslov oziroma muš, ki niso bile problematične, a v mižeriji mnogi niso niti tega imeli in so mleli kar s tistim česar je bilo največ v družini – mladimi fanti, kar vidimo na drugi sliki. V krajih kjer so imeli na razpolago dosti vode so mleli tudi z njeno pomočjo, a pri nas jo je itak bilo zmerom premalo še za žito, kaj šele za oljke, saj vemo da so zime precej suhe.
Na tretji sliki vidimo ostanke torklje v Dekanih leta 1949, ki je bila najbrž ena zelo redkih na električni pogon. Skozi ves ta čas pa se niso spremenile “športe” – vreče v katere so dajali zmlete oljke preden so jih vstavili v stiskalnico, saj so ostale enake kot tiste na sliki iz 16. stoletja, čeprav se je postopek stiskanja mehaniziral. Še pred par leti smo imeli v okolici več stiskalnic na športe a mislim da je ostala samo še ena.
————-
Foto album