Ozkotirna železnica Istrijanka, oziroma uradno “ferrovia Istriana”, je danes znana kot Porečanka (Parenzana) in je delovala od leta 1902 do leta 1935, torej le okoli 33 let, a je bilo na njej veliko nesreč tudi s smrtnimi izidi. Ko se danes piše in govori o Porečanki, se jo idealizira, čeprav je bila bolj bušca. Že ob otvoritvi so startali z visokimi cenami vozovnic, veliko višjimi od potovanja z ladjami med obalnimi istrskimi mesti. Pa še počasnejša je bila od prevozov z ladjami.
Boris je že pisal o nesreči blizu Milj, a bilo jih je veliko več. Tokrat si oglejmo 3 največje. 31. marca leta 1910, je pihala burja, morje je bilo razburkano, zato prevozov z ladjami ni bilo. Zato so vsi potniki čakali vlak, na postajah v Portorožu, Strunjanu, Izoli, Kopru in v Dekanih. Vlak, ki bi moral odpeljati proti Trstu zjutraj ob 9.30, je bil odpovedan zaradi močne burje. Zato so kompoziciji dodali še 2 potniška vagona, ker je bilo potnikov preveč. Vlak je odpeljal iz železniške postaje ob 3.10, ker so odgovorni smatrali, da je moč burje upadla. Na vlaku z lokomotivo U 23, je bilo 180 potnikov. Močni sunki burje so se pojavili že pri mostu čez hudournik Osp, a jih je železna ograja mostu ublažila. Na ovinku pred postajo za Milje je se je vlak s celotnim bokom izpostavil burji in močen sunek burje je vagon za vagonom s prtljago prevrnil. Ta je za seboj v blato pod nasipom železnice potegnil še vagon s prtljago in drugi potniški vagon. S tirov na progi, je potegnilo še 4 potniške vagone, le zadnji vagon za tovor je ostal na progi. Iz deformiranega vagona za potnike, ki je ležal na boku v blatu so reševalci s težavo potegnili 3 mrtve moške in 15 ranjenih potnikov. V ostalih vagonih je bilo le več lažje ranjenih, s praskami in udarci. (slika 4. in 5.) Po nesreči so ta del proge zaščitili pred burjo z ograjo iz debelih desk.

Po tej je bilo še nekaj manjših nesreč, a 22. junija 1917, se je zgodila spet hujša nesreča. (3. slika) 1. Svetovna vojna je divjala, vse konvoje Porečanke so ojačali s še eno lokomotivo, tako so lahko z dvema lokomotivama vozili večjo težo. V glavnem so prevažali vojaški material in v tem času potniškega civilnega prometa skoraj ni bilo več, za to urnik ni več veljal. Progo so vzdrževali in popravljali ruski vojni ujetniki. Med rednim vzdrževanjem so baje ruski ujetniki odvili več matic in vijakov s katerimi so bili pričvrščeni tiri na ovinku. 22. junija leta 1917, je po tirih vozil težek vlak naložen z vojaškim materialom, ki sta ga poganjali 2 lokomotivi: U 21 in U 22. Na ovinku med Tribanom in Grožnjanom je vlak iztiril, vagoni so se prevrnili eden preko drugega in se deformirali. Umrla sta oba strojnika lokomotiv: Gianolla in Žagar. Proti koncu oktobra leta 1918 se je vojna končala, zato so se z vlakom Porečanke vozili v Trst nekdanji Avstro-Ogrski uradniki in vojaki z družinami. Iz Trsta so se odpeljali naprej v Avstrijo.
3. huda železniška nesreča se je zgodila neka mesecev preden je Porečanka nehala delovati, oziroma preden je po njej odpeljal zadnji vlak. Pri Kostanjici (Castagna), blizu Grožnjana, se je 12. decembra 1934 zgodila spektakularna nesreča, ki je bila tudi zadnja, na srečo brez žrtev, kot v prejšnjih dveh. Na bregu iznad proge se je sprožil zemeljski plaz, ki je s seboj v prepad pod progo s seboj odnesel lokomotivo in vagone. Lokomotiva U 7, je bila uničena, vagone je plaz napol prekril z zemljo in kamenjem. Kakorkoli že v Trst je pripeljal zadnji vlak Porečanke 31. avgusta 1935.
Slike iz knjige avtorja Giulio Roselli “Cara Parenzana” Draga Porečanka, oziroma “Bušca Porečanka”, ki mi jo je prinesel Slavko.
Foto album