Večina pozna Japonsko nešpljo (Eriobotrya Japonica), ki so jo pri nas začeli širiti v začetku leta 1800 z Japonske, a izvira iz vzhodne Kitajske, kje raste v divjini. Je zimzeleno drevo, cveti pozno jeseni od oktobra do decembra s cvetovi bele barve v socvetjih. Spomladi obrodi maja, junija plodove rumene barve. Razen imena, nima nič skupnega z navadno nešpljo. Navadna nešplja (Mespius Germanica), oziroma nešpola, kot ji pravimo, pa je pri nas prisotna že več kot 3000 let, izvira iz Perzije, oziroma s področja današnjega Irana, zahodnega dela Azije in obal Črnega morja. Kjer raste še danes. Bolj množično so jo v Istri začeli saditi Rimljani pred okoli 2000 leti, ki so jo cenili. Je listopadno drevo, ki zraste do 9 metrov v višino in pozimi prenese mraz tudi do -20 stopinj celzija. Cveti z velikimi belimi cvetovi od začetka aprila do sredine maja in rodi svetlo rjave plodove oktobra, novembra in v začetku decembra. Velikost plodov je odvisna od sorte, saj imamo sorte z drobnimi in velikimi plodovi tudi do 100 gramov. Zreli svetlo rjavi plodovi niso užitni, a se v naravi zmedijo, da postanejo temno rjavi s sladko aromatično vsebino.
Naši predniki niso čakali prvih slan in mraza, da plodovi potemnijo in postanejo užitni, temveč so zrele pobrali in jih zmedili, tako, da so jih na suhem prostoru pokrili s senom ali slamo. Če so želeli, da se zmedijo hitreje, so jih zložili v zaboj skupaj z jabolki. Za pripravo marmelade so uporabili zrele temno rjave in mehke plodove. Nešpole so olupili, odstranili peške in maso spasirali, oziroma dobro premešali. Na 1 kilogram mase nešpol so dodali pol kile meda in deci črnega vina. Zmes so kuhali eno uro in marmelada je bila gotova. Danes na en kilogram nešpol dodajo pol kile sladkorja, malo limoninega soka in malo vanilje, ter kuhajo eno uro. Nekoč so iz nešpol delali tudi alkoholno pijačo, oziroma vino. V ta namen so nešpole pobrali že konec septembra, preden so začele zoreti, a so imele že dovolj sladkorja. Sadež ima zdravilne lastnosti, saj nešpolo najdemo v starih knjigah zdravilnih rastlin (priložena risba iz knjige zdravilnih rastlin iz leta 1800). Zrele nešpole, marmelado in vino iz nešpol so uporabljali za želodčne težave.
Našim prednikom so plodovi nešpol olajšali dolgo zimo in so iz njih skuhali tudi marmelado. Zaradi uporabnosti plodov v zimskem času, je bila nešpola pri nas in v celi Istri zelo cenjena in dreves je bilo veliko, vendar jih je danes, na žalost, vse manj, ker so jih izpodrinila tržno bolj uspešna sadna drevesa..
Spominjam se, da je bilo dreves nešpol v Žusterni veliko in verjetno tudi drugje na koprskem podeželju. Otroci smo pod drevesi v visoki porumene zimski travi iskali nešpole, ki so padle z dreves. Tiste temno rjave in mehke smo pojedli, saj so bile sladke, drugega sadja v zimskem času ni bilo. Čas beži, Žusterna se je pozidala, njiv in sadnega drevja ni več, večino nešpol so posekali, a v vrtove in nasade se sadi drugo sadno drevje, čigar sadje je tržno veliko bolj iskano in cenjeno. Tudi drugje po Evropi je nešpol vse manj, samo še v Španiji jih gojijo v večjih nasadih.
Carl Linnaeus (Carl von Linné) 1707-1778 zdravnik, zoolog in botanik, je opravil obsežno znanstveno delo, ko je prvi poimenoval rastline z latinskimi imeni. Tako je leta 1753 nešpoli dal ime Mespilus germanica, ker je mislil, da je rastlina nemška, a bil je v zmoti. Ime je ostalo in je žal zavajajoče, ker to ni nemška rastlina. Nešpolo je omenil tudi naš polihistor Janez Vajkard Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689. Tudi starogrški filozof utemeljitelj botanike Teofrast 371-287 pred našim štetjem, je za nešpolo, o kateri je pisal, uporabljal ime “Mespile”, ki so ga kasneje latinizirali v “Mespilus”. Tako je Rimljan Rutilio Tauro Emiliano Palladio (4. stoletje našega štetja) v “Opus agriculturae” za nešpolo že uporabil latinizirano ime “Mespilus”. Kakorkoli že naša nešpola, ki počasi izginja ima dolgo zgodovino.
Foto album
