Ob treh zjutraj je Gigi teral svojo Alfo od Izole proti Kopru 160 km na uro, kar je bila za tiste čase vrtoglava hitrost. Vračali smo se iz Portoroža, ker smo se ponavadi pobrali, ko so gostje odšli iz lokalov in so prišle snažilke. Dobesedno pometli so nas iz Portoroža. Takrat je Portorož še nekaj pomenil, a tedanja fama je le še spomin, prav tako kot cesta ob morju. Starši od Gigija so imeli uspešno gostilno, zato si je lahko privoščil športni Alfa Romeo z dvema sedežema. Ker je kurjera šla iz Portoroža proti Kopru šele ob 5. uri zjutraj, smo se vsi zložili v njegovo dvosedo Alfo, kot sardine. 3 so se speštali na sedež ob vozniku, 4 pa smo se ulegli eden na drugega na klop zadaj. Ker sem šel ven prvi v Žusterni, sem na srečo ležal zadaj na vrhu. Tisti spodaj je težko dihal, a najhuje je bilo na ovinku pri Rexu. Tam je Gigi zmanjšal hitrost in s 110 km na uro zletel skozi ovinek. Vse nas je pritisnilo ob levo steno Alfe, a smo na srečo vsi preživeli. Nekaterih žal ni več med nami, a Ljubota in Darkota nismo pozabili.
Kar nekaj let kasneje, ko je Danilo, prišel iz vojske in se zaposlil, si je privoščil Giardineto. Poleti sem njegovo Giardineto čakal v Žusterni, kjer me je skoraj vsak dan pobral. Na ovinku, na Provah (Proveh) malo bolj naprej od Moleta, je čakal Slavko. Danilo je ustavil, da se je divji fentič usedel na zadnji sedež Giardinete in odpeljali smo se do Portoroža, kjer je bil tiste čase glavni žur. Če smo imeli kašen šold za bencin, je Danilo svojo makino usmeril proti Poreču, kjer je bilo v Internešional centru, v Plavi laguni, največ zanimivih pupc iz cele Evrope.
Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem bil še miken fentič, me je oče na motorju BSA 500, poleti, po obalni cesti, vozil v Izolo, kjer je delal na bencinski črpalki, ki je bila tam kjer je danes slaščičarna Jadran pri Ekremu. Glavne stranke so bili ribiči, saj je bilo motornih vozil še malo. Ko so prišli ribiči po gorivo so prinašali, ribe, rake in kalamare, tako, kar s smo doma imeli večkrat na krožniku. Bencinsko so kmalu preselili iz mesta, kjer je danes, za ribiče pa na pomol.
Do Rexa sem takrat še lahko vlekel za Milečentom prikolico, na katero smo zložili kose velike bakrene cevi, ki smo jo potegnili iz morja. Hvala Rexu, sem v Trstu lahko kupil nove kavbojke, majčko in cavate. Ob tej cesti nisem dobil le baker in medenino z ladje Rex, temveč še marsikaj drugega. Z visokih pinij ob cesti smo z dolgo palico sklatili storže. Iz njih smo previdno pobrali pinjole, ki jih je bilo potrebno še s kamnom razbiti in pobrati ven okusna podolgovata jedrca (pinjole). Pri nas jih v trgovinah niso imeli, zato jih je bila mati vesela, ko sem jih prinesel domov. Pinjoli so bili nepogrešljiva sestavina njenih potic. Na Rexu smo ob oseki, ko se je morje umaknilo lovili velike rake grancipore, ki jih je mati doma skuhala v loncu. Ponoči pa s karbidovko (luč na karbid) in fošino (osti) lovili sipe, a tudi kakšen ugor je naletel
Pet let sem se vozil vsak dan, pa naj je padal dež, ali pihala burja v Izolsko ladjedelnico 2. Oktober, z mopedom tomosovo štirico. Dokler niso na hribu zgradili bolnišnico, kjer je bilo delo veliko lažje, kot delo ladijskega mehanika v ladjedelnici. No, tudi ladjedelnice ni več. Obalna cesta, ki je ne bom pozabili, čeprav po njej sedaj pešačim, ali se peljem s kolesom.
Goga je pel in še poje o cesti, ki je peljala ob morju: “Na levi strani morje, na desni je bla cesta, nad nami nebo, nad njim pa nebesa.” Tako so peli in še vedno pojejo Zmelkow, čeprav so tam na Rexu zgubili Žareta basista (le v pesmi, v resnici ga imajo še vedno). Sedaj je pas ob morju rezerviran za pešce in kolesarje. Z motornimi vozili se danes peljemo iz Kopra v Izolo, ali obratno, čez hrib, ali pa pod hribom, kar je hitreje.
Boris Umer