Tokrat bolj o družabni plati placa, ker tisto zadnjič o nekih daljnih časih očitno ni bilo tako zanimivo. Na tem placu se je skozi stoletja dogajalo marsikaj.

Naš Plac
Vsakdanje dogajanje na našem placu anbot.

V srednjem veku je bil prostor rezerviran za gospodo in vladajočo elito, ki je v sosednji Foresteriji prirejala gala sprejeme s plesom. Kasneje so Francozi tu imeli giljotino s katero so skrajševali predvsem ujete roparje in ostale razbojnike, saj je takratni guverner zapovedal ostro postopanje proti razbojništvu, ki se je razpaslo po menjavi oblasti. To se dogaja sicer ob vsaki spremembi, samo pomislimo na 90. leta v novi državi, kjer smo imeli vse sorte razbojnikov, predvsem tiste z belimi ovratniki. Sicer ni bilo giljotine, kar je res škoda.

No, po prihodu Avstrijcev so se zadeve umirile do te mere da so krvnike zamenjale prodajalke zelenjave, a niso imele miru, saj so jih vsakih nekaj let deložirali ker je jaro gospodo, ki je stanovala v bližini, motil direndaj in čudne vonjave. Šele po letu 1950 so dobile svojo stalno tržnico, ki je še danes aktivna.

Naš Plac
Loža v “črnih” časih

Na placu so že vsaj 120 let prirejali tudi tombolo, ki je bila kot je razvidno iz razglednic katere smo že pokazali na teh straneh, zelo obiskana. Loža je bila že par stoletij zbirališče vseh sorte ljudi, od gospode, ki ni vedla kam bi s časom ( tudi danes vidiš tam podobne) do politikov, pisateljev, ostalih umetnikov in njih kumbrikule. Kdor je imel pač denar za posedanje za tistimi mizicami. Kdor tega ni imel pa se je vsedel na kamnite klopi ob robovih placa in obiral mimoidoče. Zanimivo je da so enkrat tam, kot je vidno na sliki, sedeli bolj odrasli možje, ki so si izmenjevali novice in obirali mimoidoče. V povojnih letih pa se je to zelo spremenilo, saj smo po tistih skozi stoletja zglajenih kamnih hlače drsali sami šolarji in kasneje dijaki. Seveda smo tudi mi obirale mimoidoče, predvsem punce ki so hitele v svoje šole. Ko je teh zmanjkalo pa smo si včasih popestrili dogajanje s prazno škatlo od Borovo ali Peko čevljev, v katero smo dali opeko in čakali na kakšnega mimoidočega nogometnega navdušenca. Dandanes so tisti kamni prazni, na njih ni žive duše, a kaj čmo, vse se menja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja