Enkrat je bila navada da so tisti, ki so imeli čas za to, se pravi gospoda, imeli po tem drevoredu promenado ali korzo, kot je še bilo v navadi reči. Takrat ni bilo ne FB, ne televizije, ne radia z lokalnimi novicami. Na Belvederju so vsi vse zvedeli in videli tudi kdo ima denarja za poslednjo modo in katera gospodična je godna za možitev. To idilo je ob določenih večernih urah prekinil izpust grezničnih cistern iz sosednjega zapora, čigar vsebina je štrbunkala direktno v morje spodaj. Zaradi tega neznosnega smradu, ki je ob tem nastajal so šle peticije vse do Dunaja, dokler niso uredili izpust direktno v morje.
A pustmo stat te petegolece. Po končani vojni, ko je bilo itak konec nekega obdobja je nova oblast ponovila napako katero so naredili Italijani pred vojno, ko so porušili pol četrti dol ob morju in začela rušiti vse objekte ob Belvederju. Najprej so leta 1948 porušili osrednjo zaporsko zgradbo in nekdanjo dominikansko cerkev. Tu so leta 1950 zgradili osnovno šolo. Nato so leta 1957 cca porušili zaporske pomožne zgradbe, kjer so bile nekdaj delavnice, pralnice in pisarne, po vojni do rušitve, pa so to bili prvi prostori Intereurope. Tu so zgradili pošto, drugi nebotičnik in vrsto blokov nasproti pošte. Isti čas so tudi podrli glagoljaški samostan, ki sicer ni bil več samostan že od časa Francozov in na tem mestu je zrasel prvi koprski pravi nebotičnik z nazorjevim trgom in spodnjo vrsto blokov. V bistvu so podrli nekaj kar je kazilo idilično panoramo obmorskega mesteca a istočasno zgradili nadomestka te nakaze.