Na reki Dragonji in pritokih je delovalo veliko vodnih mlinov. Okoli leta 1900 je število mlinov narastlo na 46, kar je veliko več, kot na reki Rižani. Sicer so bili mlini na Rižani, bili pomembni za celo Istro in Trst, ker so mleli celo leto. Na Dragonji, ki je sredozemska reka in poleti nima dovolj vode, so mleli le nekaj mesecev, pa še to le za lokalno prebivalstvo in za Trst.
Prve vodne mline na Dragonji so začeli graditi že Rimljani, a ohranjene stare listine jih prvič omenjajo v 13. stoletju. V zbirki piranskih testamentov iz drugega dela 15. stoletja je med mlinarji omenjeno več slovenskih imen in ker so ti v svojih oporokah namenjali svojcem večje vsote denarja, lahko sklepamo, da je bilo mlinarstvo, v tistem času, donosen posel. V prvi polovici 17. stoletja je mlelo na Dragonji 18 mlinov. Na Jožefinskem vojaškem zemljevidu iz let 1763-1787 so vrisani na Dragonji pod Koštabono do izvira le 3 mlini. Rakitljan in Koštolana pod Koštabono in Fermov mlin pod Laborjem. Na Rokavi. pa en mlin Škrline, preden se Rokava združi z Dragonjo. V 19. stoletju se je z uvajanjem novih vrst žit in predvsem koruze, pospešil razvoj mlinarstva. Namreč Trst, kjer se je število prebivalcev stoletje prej povečalo za 6 krat je potrebovalo več hrane, zato so mline gradili celo na hudournikih. Vsi večji mlini so začeli mleti za Trst, manjši pa za lokalno prebivalstvo.
Vtem času je v zgornjem toku Dragonje, od Izliva Rokave v Dragonjo proti izviru, delovalo 5 mlinov, ki so večinoma mleli koruzo. Mlin pri Fermu in Prleža pod Laborjem, Zankolič pod Borštom, Žbrinčev in Mazurinov mlin pri Trseku. Mlini na pritokih so obdelovali le občasno. Radinov mlin na Bukovnici pod Pavliči, Martinov mlin v Valah pri Kozlovičih in Jerušov mlin pri Jurasih, oba slednja na pritoku Drnarnik.
V drugi polovici prejšnjega stoletja se je z mlini na paro in kasneje na elektriko, začel zaton vodnih mlinov, predvsem tistih v bližini mest, malo kasneje tudi vseh ostalih. V zgornjem delu porečja Dragonje, kjer so bile vasi daleč od mest, so mlini mleli naprej, a večinoma koruzo za zdrob in za živino, vse tja do šestdesetih let.
Zadnji mlinar na Dragonji je bil Štefan Črnac iz Trseka (1. slika), skupaj s sinom Guerinom Črnac. Mlinarstvo sta opustila leta 1960. Stavbo njunega Mazurinovega mlina je Zavod za spomeniško varstvo v Piranu restavriral, a ker niso obnovili mlinščice (jarek po katerem teče voda na mlinsko kolo), je mlin mrtev in le paša za oči.
Viri: največji poznavalec mlinov v Istri Zdravko Marenčič in drugi viri.
Boris Umer