Mlekarce (mlekarice) so bile naše prapra pra in none “specializirane” na prodajo mleka v obmorskih mestih. Šle so na pot iz naših vasi tudi ob 2h zjutraj s svojo otovorjeno mušo, kateri ni bilo treba niti povedati kam se gre – so znale pot na pamet. Tiste ki so šle v Trst so pustile mušo v enem od koprskih hlevov in nato s parnikom naprej. s Poprečanko (Parenzano) se niso vozile saj je bila predraga, prvi avtobusi pa še bolj, saj je karta stala več kot tridnevni zaslužek kmeta na žrnadi (dnevnici). Nazaj so se vračale popoldne s stvarmi kupljenimi za lastno gospodinjstvo, bonboni za otroke in kakšno malenkost za vaščanke katere so to mnogokrat naročile. Med njimi je bila tudi moja pranona Vanca iz Fjeroge. Mnoga takratna kmečka gospodarstva so brez tega vira dohodka, bile brez denarja celo leto, do prodaje vina ali olja. Pri vseh problemih ki nas dandanes tarejo, se mi zdijo v primerjavi s takratnim, kot za en otroški vrtec.
Stanko Ivančič