“MILI BRATJE SLOVENSKI.” S tem stavkom se je v bistvu začela državnost Slovencev. Po tem oklicu v začetku aprila 1848 so 20. aprila sestavili dunajski Slovenci program Zedinjene Slovenije in naslednje leto je cesar podpisal ustavo s katero je vsem narodom monarhije priznal pravico do lastnega jezika tudi v uradnih listinah. Medtem ko se je v notranjosti slovenskih dežel bil boj z nemškimi nacionalisti ki niso hoteli izpustiti svoje vodilne vloge, so imeli Slovenci v Istri podobne težave z italijanskimi krogi. Sodišče v Kopru (kakor tudi drugod v Istri) dolgo ni hotelo to upoštevati v svojih postopkih in šele nekje po letu 1882, ko je dunajski minister Pražak (Čeh po rodu) izdal jezikovno reformo imamo prve sodne pravde in listine v slovenščini.
Ker se zadeve niso kaj dosti premikale je leta 1894 avstrijski pravosodni minister izdal odlok s katerim morajo biti vsa sodišča v Istri in Primorju označena z dvojezičnimi tablami. To je pomenilo na našem področju v italijanščini in slovenščini. Ko so v oktobru istega leta table bile postavljene so po istrskih mestih izbruhnile demonstracije v stilu: Nočemo postati Slovani, Dol s Slovani. Koprski župan Cobolli je celo spisal ostro spomenico višjemu cesarsko/kraljevskemu sodišču. Podivjani demonstranti pa so po mestu kamenjali hiše Slovencev in Hrvatov. Demonstracije so nameravali ponoviti naslednji dan, vendar jih je preprečilo orožništvo. Še huje je bilo v Piranu, tam so staro tablo sneli, nove pa noben ni hotel dati gor. Ko jo je končno sodni sluga dal gor jo je množica snela in tako parkrat, kakor je bil ukaz iz katere inštance, dokler ni posredovala vojska, ki je priplula iz Trsta. V Italiji je bil cel krik in vik kako so njihovi bratje pod Avstrijo zatirani in podobne neumnosti. No, po mesecu dni nemirov in nekaj sodnih preganjanj demonstrantov so dvojezične table le ostale.
Časopisje v monarhiji je tem dogodkom posvetilo obilo člankov in čutiti je bilo začudenje da centralna oblast ne more, ne zna ali noče posredovati bolj odločno v bran lastnim odlokom. Ozadje te mlačnosti pa se je skrivalo v pristopu Italije leta 1882 trozvezi z Nemčijo in Avstro-Ogrsko. Tam se je Italija zavezala da ne bo več spodbujala italijanskih iredentističnih krogov v avstrijskem primorju, Avstrija pa je zato obljubila Italiji privilegiran položaj njene manjšine v Trstu in Istri. In spet so Slovenci plačali to kravjo kupčijo. Namesto slike nemirov v Kopru, ki je ni, objavljam ilustracijo italijanskega časopisa o nemirih v Piranu
Stanko Ivančič