Bili so višje na družbeni lestvici kot ribiči, predvsem zaradi tega ker je bilo meso večkrat na mizi pri gosposki kot pri navadnih ljudeh. Mesar je lahko postal vsakdo ki ni bil zaposlen na občini. Poklic je bil zelo reguliran in obstajalo je kup predpisov – od tega kje lahko kolje, kaj lahko prodaja in kako, kje lahko suši kože… Nad mesarji je bdel neke sorte dacar ki je pobiral davek od vsakega prodanega kosa mesa, ki je znašal okoli desetine cene mesa. Ta dacar je to dobil v koncesijo od občine na podlagi razpisa kdo da več. Od pobranega davka mu je ostal določen odstotek. Dacar je zato imel velik interes da prodaja poteka nemoteno in je skrbel tudi za čistočo mesnice, kakor tudi za dobavo živine. Obstajal je celo predpis da morajo kmetje oddati določeno žival, v kolikor se je pokazalo pomanjkanje takega mesa v mestu. Ker je naše področje bilo tudi tedaj bolj poljedelsko kot živinorejsko in ni bilo živine nikdar zadosti, je bil izvoz le-te prepovedan. Živali so morale biti zaklane in razkosane v mesnici, kože pa so morali sušiti na mestnem obzidju. Za vsak prekršek so bile predpisane kazni, prekrškov pa je bilo nešteto. Če ni klal v mesnici ampak na ulici – kazen 1920 denaričev, če je dopustil da v mesnico vstopi nekdo ki je bil umazan – kazen 1200 denaričev, če je skril/rezerviral neko meso pod pult (kot so to delali pred leti naši mesarji ko so meso dali na stran za triještine) – kazen 960 denaričev, če je stranko prevaral in zamenjal vrsto mesa – kazen 6.000 denaričev. Če upoštevamo da so bile cene za libro mesa (cca pol kg) od 10 do 50 denaričev – glede pač na vrsto in obdobje, so bile kazni prav drakonske. Vendar kot se reče: vsak ima svojega boga nad sabo, je tudi dacar imel nad sabo še nekoga, o njem v nadaljevanju.
Kot sem že opisal sta bila mesar in dacar tesno povezani osebi, kar je lahko pripeljalo do goljufanja. Občina je zato za kontrolo obeh postavila enega izmed uradnikov kot Giusticjerja ali recimo po naše neke sorte kontrolorja – pravičnika. Njegova naloga je bila da je nadziral delo obeh in določal plačila kazni, da je meso pečatil ko je še bilo delno v koži in ga ocenil, kar je bila davčna osnova za dacarja. Ker ni bilo hladilnikov je zvečer lahko mesar meso odnesel domov na shrambo, če je imel dobro klet. Tudi to je kontrolor pregledal – zvečer in zjutraj ko je spet prišlo v mesnico. Tudi meso katerega je mesar rabil zase in ga je odnesel domov in ni bilo obdavčeno se ni smelo niti slučajno vrniti v mesnico za nadalno prodajo.Kontrolor se ni smel družiti z mesarjem ves čas svojega službovanja, niti piti z njim (!), prav tako pa ni smel prejemati daril. Tudi kontrolorja so namreč kontrolirali in sicer s pomočjo občanov. Vsak ki je prijavil karkoli kar ni bilo v skladu s predpisi, je bil deležen od polovice do tričetrtine zneska kazni ki je doletela kršitelja. Vsekakor je delo mesarjev anbot bilo precej stresno. Na načrtu iz konca 18. stoletja je še označena mesarska ulica, se pravi kraj, kjer je bilo lociranih večina mesarjev – tam kjer je sedaj Garibaldijeva.
S propadom Benetk in prihodom Avstrijcev so se zadeve spremenile v toliko da so za potrebe več mesarjev naredili skupne klavnice, tako da niso več klali v mesnicah. Ena klavnica je bila v sedanji Garibaldijevi, druga na dnu Belvederja še ena pa v Bošadragi. Sčasoma so te klavnice postale legla umazanije in ker je v sredini in proti koncu 19. stoletja prišlo tudi do epidemij kolere, so oblasti zgradile novo klavnico zraven samostana Sv. Ane, tik ob vodi, tako da so vsi odpadki odtekali direktno v Štanjon – današnji Zatok. Tako je ostalo do 1960 cca, saj se spomnim kako smo mulci gledali kako so klali krave in vole kar z macolo po glavi, tako kot v srednjem veku, kri pa je odtekala med jegulje ki so v tistem blatu čakale na dnevni obrok črevc. Čeprav je prva risba izpred 400 let je postopek do 1960 bil identičen. Na drugi sliki pa je po letu 1960 porušena klavnica.
Foto album