Od vzpostavitve novega bloka leta 1954 pa tja do Šengena se razen novih stavb in bencinskih servisov ni kaj bistvenega spremenilo. Princip je bil več ali manj isti. V petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih smo tja nosili žganje, meso in cigarete, nazaj pa vse sorte – eni najnovejše plošče Rolling Stonesov iz Universaltecniche, drugi “šuškavce”, tretji pupce za na posteljo, keramične ploščice, da kavbojk niti ne omenjam, saj so bile glavni artikel vseh časov. Mnogokrat so bili italijanski financarji daleč bolj strogi kot naši cariniki, saj so te vrnili za deci ali dva žganja, ali kakšnega jajca preveč. Lastniki maloobmejnih prepustnic smo bili v tistih časih vsekakor privilegirani in smo morali nositi tudi za prijatelje iz bolj oddaljenih krajev. Pa tudi v vojski je marsikdo dobil dopust samo da je oficirju prinesel kak rezervni del, za Fiata recimo.

V vseh teh letih so se spreminjale tudi oznake/smerokazi. Najprej so na italijanski strani kazali za Istro in šele po ozimskih sporazumih so se sprijaznili da mejijo na Jugoslavijo. Nekako tako je bilo tudi po letu 1991, ko so rabili kar kakšno leto, da so Iugoslavia zamenjali s Slovenia – recimo, da so pač ta pravi mediteranci – malo bolj na izi!

Gallery Wordpress

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja