Stanje se vsaj za naše območje po pariški mirovni konferenci leta 1946 ni kaj dosti spremenilo. Leta 1947 je Morganova linija ostala tudi naprej meja tokrat med cono B pod jugoslovanskim skrbništvom in cono A pod zavezniško vojsko. Pretok blaga je bil precej omejen, kakor tudi za osebe. Oziroma tako je bilo v normalnih časih je potekalo brez težav saj vem, da sta se moji teti vozili vsak dan na delo v Trst. Ko pa je prišlo do trenja med obema stranema pa so blokirali ves promet. Prišlo je do situacij, ko ljudje, ki so prišli zjutraj na delo v Trst, popoldne niso mogli več domov v cono B. Posebno nevarno pa je bilo leta 1953. Takrat so se Američani in Britanci že naveličani stroškov, ki so jih imeli z okupacijo dogovarjali z Italijani, da bi jim Trst kar predali. Jugoslovanska stran se s tem ni strinjala in na meje je prišlo desettisoče vojakov, pripravljenih na vdor v Trst, če bi italijanska vojska res prišla. Spor se je rešil tako da so odstopili Jugoslaviji vasi Plavje, ostali del Škofij, Elerje, Hrvatine, Barižone in Miloke s prestavitvijo meje po sredini zaliva med Debelim in Tankim rtičem. Prej se je namreč končala v morju sredi Debelega rtiča. S tem se je tudi škofijski blok dne 26. oktobra 1954 premaknil na sedanje mesto. Na fotografijah vidimo novi “blok” z naše in z italijanske strani, takoj po otvoritvi. Prihodnjič pa malo novejša dogajanja na tem bloku.