Zadnjič je bilo nekaj komentarjev na objavo o meji, češ da so jo itak določili Američani in Angleži in se tu Slovenci oziroma Jugoslovani nimamo kaj “prsit”. No resnica je le drugačna. Prvo načelo pri razdelitvi nekega teritorija je zmeraj tisto, kdo ga kontrolira. V kolikor ne bi takrat naših čet ne bilo v Istri bi meja sigurno bila drugačna. Druga komponenta pa je seveda čigavo je neko prebivalstvo na tistem teritoriju. Tukaj so bili Francozi tisti ki so dali predlog, da naj se ozemlje razdeli tako da bo na obeh straneh ostalo približno enako število manjšinskega prebivalstva. To se je upoštevalo, s tem da so prišli do številke 100.000 prebivalcev na vsaki strani bodoče meje. Se pravi 100.000 Slovencev v Italiji in 100.000 Italijanov v Jugoslaviji. Tako je bilo sklenjeno leta 1946. Ker se tako italijanska kot jugoslovanska stran nista strinjali s takim potekom meje je bilo odločeno da se za manjše območje okoli Trsta in v severni Istri ustanovi STO ( v smislu – bodo že drugi reševali enkrat kasneje to žlobudro). Meja je takrat (1947-1954) potekala po sredi Škofij, pod Hrvatini in končala v morju na Debelem rtiču – kot je razvidno s prekinjeno rdečo črto. In tako bi bila tudi dandanes, če bi odločali samo Amerikanci in Angleži.
Toda zgodilo se je leto 1953 ko je jugoslovanska vojska zasedla položaje okoli Trsta in zagrozila z intervencijo če se zadeve ne uredijo. En naš prijatelj Slavko je rekel, da se spominja kako so naši takrat “tulili” Trst je naš in kako so se vojaki vozili na mejo. No zahvaljujoč temu tuljenju in rožljanju so eno leto kasneje podpisali Londonski memorandum in spremenili potek dela meje na našem polotoku, tako kot je narisana polna črta. Na drugi sliki vidimo italijanske karabinjerje kako jahajo po Hrvatinih pred spremembo meje.
Stanko Ivančič