O zelo starih naših vaseh, kot so; vas Osp, vas Pomjan, Črni kal in drugih, ki so neprekinjeno naseljene že več kot 1500 let, smo že pisali. Tudi o vasi Marezige, ki so jo Italijani imenovali Maresego, smo že pisali, vendar večina ne ve, da je to pravzaprav ena mlajših vasi. Pred 180 leti vas Marezige še ni obstajala, bil je le kraj na križišču cest, kjer je stala le cerkev z zvonikom in poslopji cerkvenega osebja. Na križišču na vrhu hriba je bil le sedež lokalnih cerkvenih oblasti, oziroma župnije. Čeprav vasi Marezige, še ni bilo so ponosni Marežgani vsekakor že bili Slovenci, oziroma Šavrini zaselkov, v tedanji katastrski občini Marezige, ki je bila del občine Pomjan. Marežgani in Marežganke, so bili prebivalci kar nekaj zaselkov; Burji, Sabadini, Bržani, Krmci, Bernetiči in Rokavci. Prebivalci vseh teh zaselkov, nekoč ponosni, neuklonljivi Marežgani, niso hitro pokleknili pred novim krščanskim bogom, kot v večini drugih vasi, saj okoli cerkve centra oblasti, niso takoj zrasle hiše okoliških prebivalcev. Čeprav je Marežganska župnija bila ustanovljena davnega leta 1550, okoli njenega sedeža ni začela nastajati vas vse do drugega dela 19. stoletja. Sicer se cerkev Sv. Križa omenja že v 9. stoletju, ko je takratna oblast začela pokristjanjevati Marežgane.
Vendar je bil kraj na vrhu hriba, okoli križišča cest, ki so povezovale okoliške zaselke, nekakšno središče in prostor, kjer so se Marežgani zbrali ob največjih praznikih, kot je bil na primer praznik rojstva mladega sonca, oziroma Svarožiča, sina boga Svaroga, ki je z minevanjem stoletij in terorjem krščanskih oblasti postal Božič. Ko so slovanska plemena, v našem primeru Slovenci, v 5., 6. in 7. stoletju prišli množično v te kraje, so požgali in oplenili vse krščanske cerkve in krščanstvo dobesedno zbrisali in častili samo svoje bogove, a ne za dolgo. Vsi oblastniki, pod katerimi so živeli, so bili kristjani, zato so v več naslednjih stoletjih milo, ali s silo našo zgodovino sistematično brisali iz kolektivnega spomina. Vendar se niso pustili asimilirati, zato so jim tudi Benečani pustili nekakšno lokalno oblast župe. Vse do zatona Benečanske republike, so sami volili svet in župana župe (slovenske, slovanske občine). O čemer smo že pisali.
Najbolj živo je bilo na dan smnja (sejma), na katerega so prihajali od daleč naokoli, saj je bil Marežganski smnj znan daleč naokoli, kjer so prodajali ali izmenjali kmetijske pridelke, izdelke domače obrti, sode, posodo, platno, kmetijsko orodje in živino. Marsikatera krava, muša ali vol boškarin je na smnju zamenjal lastnika. Marežgani so imeli od oblasti odobreno pravico do dveh smnjov na leto, a to so bili neki drugi časi, čeprav se danes skuša obnoviti stare navade.
Ko so prišle Marezige pod oblast pokojne Avstrije se je začelo spreminjati na bolje, saj so sredi 19. stoletja z zakonom dobili pravico do svojega jezika in kulture. Marežgani so že prej imeli svoja kulturna društva, a v avstrijskem obdobju je nastalo tudi lovsko društvo, pevsko s pevskim zborom in godba na pihala, društvo “Neodvisnost”, itd. Ustanovljena je enorazredna slovenska šola s čitalnico. Marežganska občina je bila ustanovljena 24. avgusta 1898, pred tem so bile Marezige del občine Pomjan. Istega leta je bila dokončana nova osnovna šola. Ob cerkvi, šoli in kulturnem domu, je nastala vas Marezige, ki se širi in raste še danes, tudi z novimi priseljenci, oziroma forešti.
Foto album
Boris Umer 
Karton Pisalič