Nekoč je bil mandrač Porporela (mandracchio Porporella), drugačen, se skozi dolga stoletja spreminjal in večal, a je še vedno na istem mestu, tam, kjer je začel nastajati pred 1500 in več leti. V tistih davnih časih, sta bila na otoku le 2 mandrača, Škrlatni, oziroma mandrač Porporela in drugi bolj zaščiten od burje in tramontane, na današnjem Prešernovem trgu – Mudi, Ostali mandrači o katerih je že pisal Boris, so nastali kasneje, ko so otok začeli povečevati z zasuvanjem morja. Prvega na Mudi so zasuli in spremenili v trg že pred davnimi stoletji. Tudi ostali novejši mandrači se niso ohranili, saj je Škrlatni – Porporela, edini, ki se je ohranil do danes, čeprav se je spremenil. Na začetku mandrač ni bil obzidan, kot je danes, saj so takrat barke, ribiči, potegnili na suho, zato je segal bolj v notranjost proti Capracciovem trgu. kasneje so en del zasuli, ga obzidali in postavili kamnite bitve. Nasip, ki je počasi nastajal zaradi odmetavanja polžev in školjk v morje, so pozidali in še danes je to pomol in Škrlatnega Porporela mandrača. Kar nekaj stoletij je bilo morje za valobranom, oziroma pomolom plovno, zato se je še pred 150 leti dal del imenoval Škrlatni – Porporela kanal (canal di Porporella). Tisti del pred današnjo Taverno, nekdanjim skladiščem soli S. Marko (San Marco), pa se je imenoval Škrlatni – Porporela mandrač (mandracchio Porporella). Med leti 1822 in 1824 so zgradili nasip in cesto iz Semedele v mesto, ter med nasipom škrlatnega – Porporela kanala in mestom postavili železen most, ki ga je skoval koprski kovač. Zato da je bil kanal ploven. Zato sta tedaj obstajala mandrač in kanal z istim imenom. Kanal in mandrač, pred današnjo Taverno sta postala eno pristanišče, šele, ko so železen most odstranili, podaljšali nasip s cesto iz Semedele do mesta, in s tem zaprli plovni prehod za vedno. Tako sta združena kanal in nekdanji manjši mandrač postala eno pristanišče, ki je prevzelo prejšnje poimenovanje manjšega mandrača. Takšen je Škrlatni, oziroma mandrač Porporela še danes, čeprav so v smeri proti Semedeli dogradili še en pomol za katerim je prostora za več privezov.
Nekoč je bil le majhen zaliv na otoku, kjer so takratni domačini privezovali svoje barke. A z minevanjem časa je v morju pred njim začel nastajati nekakšen valobran iz odpadkov, oziroma školjk, a večinoma iz volekov, ki so jih ribiči odvrgli. Saj že ime samo Porporela, oziroma porpora, po slovensko škrlat pove, da izvira iz imena zelo cenjene barve, ki so jo nekoč pridelovali iz morskih polžev volekov. Bolj točno iz nekaj vrst morskih polžev: Bodičasti volek (Bolinus brandaris), Čokati volek (Hexaplex trunculus), rdečeusti polž (Stramonita haemastoma) in Purpurni polž hexaplex trunculus.
Z imeni, je pri nas itak problem, ker znanstveniki raje uporabijo tujko porpora, kot, da bi našli slovensko besedo, podobno je v Kopru s predstavniki italijanske manjšine, ki vam bodo povedali, da se imena ulice, ali mandrača ne da prevesti v slovenščino in župan Bržan bi protestno obrnil tablo narobe, če bi bil na tabli prevod zgodovinskega imena mandrača “Škrlatni mandrač”. Slovenci smo vedno pisali, da so kardinali RKC, kralji in drugi pomembneži, oblečeni v škrat in ne v porporo. To je dejstvo.
Varljive so tudi slike kjer je ob morskih polžih iz katerih so pridobivali barvo za barvanje tkanin, prikazane ustrezne barve za določene polže. Namreč ni ravno, tako, v kar se lahko prepričamo, če si ogledamo pridobljene barve, pri tistih, ki še danes to počno, na primer v Franciji. Iz iste vrste morskih morskih polžev ne pridobijo samo točno določen odtenek barve, temveč veliko različnih odtenkov, od svetlo, temno rumene, oranžne, rdeče, roza, vijoličaste, pa do več odtenkov modre barve. Zaradi te ugotovitve, so sodobni raziskovalci spoznali, da ni mogoče določiti koliko morskih polžev je potrebno za pobarvat s škrlatno barvo eno obleko, zagotovo, pa veliko več, ko so predvidevali.
Foto album
Boris Umer