Dandanes so eni že pozabili nanje drugi pa sploh ne vedo kaj to je. V tistih norih 60, 70. in 80. letih, ko je pol Jugoslavije čakalo v vrstah na mednarodnih prehodih na meji z Italijo, ali bolj natančno s Trstom smo se lahko s hvaležnostjo spominjali na snovalce Videmskega sporazuma iz leta 1955, nastalega na podlagi Londonskega memoranduma iz leta 1954 in takratne začasne delitve teritorija. Ta sporazum je za stalne obmejne prebivalce predvidel poseben dokument za olajšan prehod preko meje. Prepustnica ali “lašapašar” je bila dolga leta rešitev za lokalce v dneh ko so se vile na mednarodnih prehodih dolge kolone iz obeh in v obe smeri. Imeli smo takozvane maloobmejne prehode preko katerih smo lahko šli le s prepustnico.
V glavnem tam ni bilo večjih vrst in tudi kontrole so bile malenkost blažje, saj so vedeli da nismo oblekli po pet parov kavbojk, štiri “đempere” in vsaj tri “šuškavce”, kot se je to dogajalo na mednarodnih prehodih ob povratku iz Trsta.Imeli smo namreč neke vrste “dobroimetja” za vsak mesec, ki pa je bilo v veliki meri odvisno od psihičnega stanja carinika. Če je vstal zjutraj, kot se reče, na levo nogo je to dobroimetje izpuhtelo že ob prvem “picajzlastem” pregledu prtljage, če pa je bil dobre volje je samo zamahnil z roko – naprej! Na enem prehodu je bil en, ki mu nikdar ni svetilo sonce in zmeraj je nekaj godrnjal kaj za boga hodimo kupovat tam čez. Enkrat sem prinesel iz Trsta en večji rezervni del in evo ga! “Šta to nosiš, mogao si to kupit kod nas”. Ko sem mu rekel da tega kosa pri nas pač ni, je takoj besno vzel svinčnikv roke in mi prečrtal “dobroimetje” za naslednje tri mesece.
Dandanes nimamo več tega “dobroimetja” in država nas požrtvovalno guli pri vsakem uvozu iz tretjih dežel, a kaj čmo, kar želeli smo – to dobili smo!
Stanko Ivančič