O tem letu smo že pisali, predvsem o fašističnih pogromih na slovenske vasi v okolici Trsta, Ospa, Marezig,… Ampak tudi v Kopru ni bilo miru. Tega leta – 23. januarja, so fašisti v koprskem gledališču ustanovili lokalno sekcijo fašističnega gibanja in takoj začeli z “delom”. Čez par dni so namreč razbili vetrino Delavskih zadrug (Cooperative operaie) in uničili razstavljene nagrade za bližnjo socialistično loterijo. Predvsem jim je šla na živce slika Stalina. To je bil seveda samo simbolični začetek organiziranega ustrahovanja vseh ki niso bili na njihovi liniji. Nadaljevale so se deportacije “tujerodnih” elementov, kot so bili učitelji, državni uslužbenci, nekdanje vojaške osebe in celo duhovniki. Tem pogromom so se upirali predvsem socialisti in delavski razred.
V Kopru delavski razred ni bil številen, saj so večino delavstva sestavljali razni obrtniki, ki niso bili organizirani v sindikate. Zato pa so nam bližje Milje imele kar močno sindikalno gibanje, saj so bile tam velike ladjedelnice še iz časa Avstro-Ogrske. Tam kjer se peljemo mimo Milj in turističnega naselja Sv. Rok, je namreč delovala največja tamkajšnja ladjedelnica in čez cesto je bila ob cerkvi gostilna pri Giardinetu – neuradni sedež tamkajšnjih delavskih sindikatov. V tej gostilni je bila tudi dogovorjena protifašistična manifestacija v glavnem mestu njihovega okrožja – v Kopru. Tako je 5. septembra leta 1921 odšlo proti Kopru, delno z barkami delno po cestah preko 350 Miljčanov z namenom izkazati nezadovoljstvo mestnim oblastem zaradi toleriranja fašističnih izgredov. Zadeva se je končala tako da so karabinjerji s pomočjo vojske razgnali množico in aretirali preko 70 oseb. Ščitenje fašističnih divjanj se je začelo že po vstopu italijanske vojske v naše kraje leta 1918. Vojska je skrito podpirala fašistično agendo in jih ob primerih upora protifašistov fizično ščitila pod pretvezo vzpostavljanja miru in reda.
To se je dogajalo pred prevzemom oblasti s strani fašistov leta 1922, kar je jasen pokazatelj kako je bila tedanja vladajoča kasta prežeta z nacionalizmom in fašizmom.
Stanko Ivančič