Še ena zadeva katero je, vsaj pri nas, čas povozil. Prvi kino na prostem smo konec štiridesetih in v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja imeli na današnjem koprskem kopališču. Ne spominjam se če so bile tudi kakšne klopi ali stoli za sedet saj sem zmeraj sedel v travi skupaj s starši. Po izgradnji nove tržnice z ribarnico so tam zgradili tudi ta kino na slikah. Takrat so bili taki časi da je bil največkrat poln do zadnjega kotička, saj kljub pojavu televizije ni bilo kakšnih “pametnih” filmov na njej. Po mestu smo tudi imeli posebne vetrine, kjer si si lahko ogledal plakate sledečih filmov in njihov spored.
Največji naval je bil ko so igrali western filmi ali po domače kavbojke – marsikdo se bo spomnil enega najboljših tiste čase – “Obračun kod OK korala”. Otroci in tudi tisti malo večji so gledali filme kar iz solin, kar delavcem firme “Globus film” ni bilo pogodu in so montirali na zid med pokončne palice zavese ter jih pred vsakim predvajanjem filma razprli in po koncu spet namotali – pravo sizifovo delo, ne brez nevarnosti da končaš večer v mavčarni.
Foto album
Stanko Ivančič