Zgodba plovila pomorske policije M 44, je zanimiva a tudi dolga, saj je bil, proti koncu svoje plovbe, najstarejši še aktivni patruljni čoln v Evropi. Leta 1972 je pomorska milica prejela lesen patruljni čoln, ki je bil zgrajen v italijanski ladjedelnici pri mestu Viareggio. Finance je zagotovil takratni Zvezni sekretarijat za narodno obrambo. Protiletalski mitraljez browning kalibra 12.7, ki je bil postavljen na prednji del čolna, je bil predan na reverz iz kasarne v Ptuju. Reverz je podpisal major Pirjevec. Bil je namenjen za varovanje morske meje med Italijo in Jugoslavijo. Ljudska milica je imela vojaška pooblastila pri varovanju meje na morju. Patruljni čoln M 44 je imel dva motorja Detroit Diesel moči dvakrat po 760 konjev. Maksimalna hitrost je bila 30 NM (navtičnih milj). Ko sem delal v izolski ladjedelnici, so nekega dne privlekli patrujni čoln M 44, na popravilo. V gosti megli je nasedel pri Debelem rtiču, leseno dno je bilo uničeno in motorni prostor je zalilo morje. Lesen trup je bil prenovnjen, inštalacija in oba motorja urejena, tako, da je še naprej opravljal službo na morju. Po osamosvojitvi Slovenije, je 25. oktobra 1991 nadzoroval odhod zadnjih vojakov JLA (Jugoslovanska Ljudska Armada), ki so odpluli iz koprskega pristanišča na ladji Venus. Patrujni čoln M 44, oziroma P 44, ker so Ljudsko milico preimenovali v policijo, se je prva črka iz “M” spremenila v “P”, je plul za pomorsko policijo do leta 1996, ko so ga prodali. V tistih časih, smo patruljni čoln M 44 (P 44), poznali skoraj vsi ob obalah Slovenske Istre, saj smo ga slišali preden smo ga zagledali, ko je priplul mimo rta. Njegova motorja sta bila zelo glasna, a tudi to je le še spomin.
Ker kar nekaj ljudi širi zavajajoče podatke, o tem čolnu, z namenom vzbujanj pozornosti, ki so le posledica propagande italijanskim medijev, sem naredil raziskavo, kar objavljam v nadaljevanju. Te fake zgodbe, kot odmev italijanske propagande, med drugim, tudi neupravičeno žalijo naše pomorske policiste, ki so delovali v zelo težkih in stresnih pogojih. Začetki naše pomorske policije niso bili lahki, saj so službo morali graditi iz ničle. Že leta 1947, v tedanji coni B Svobodnega tržaškega ozemlja, smo imeli pomorsko policijo, poimenovano “zaščitniki”, ki so se kmalu preimenovali v pomorsko ljudsko milico. V tistih časih je bilo veliko italijanskih tihotapcev s hitrimi gliserji, ki jim naši pomorski miličniki s svojimi skromnimi plovili niso bili kos. Nekaj so jih sicer uplenili, kot gliser, na spodaj priloženi sliki M23 in mu dali ime “Milica”, a se je kmalu izkazalo, da ni najbolj uporaben.
Italijanski ribiči so si naše morje lastili, kot svoje lovišče. V člankih iz lokalnih italijanskih časopisov iz tistega časa, lahko preberemo, da so si slovenski del morja lastili ribiči iz Gradeža, ki so samo v ribiški zadrugi Gradež, imeli 70 plovil. Zapisali so tudi, da so si takratno jugoslovansko morje, od Savudrije do Pule lastili ribiči iz Benetk in Chiogge in si niso hodili v zelje. Torej so si praktično razdelili morje, ki ni bilo italijansko. Vsakodnevno so predrzno ropali naše morje, izzivali pomorsko policijo, ki je morje branila, tudi tako, da so se namerno zaleteli v patruljni čoln. Na 2. sliki je italijanska ribiška ladja Airone ob koprskem pomolu, kamor so jo privedli pomorski policaji 6. novembra 1986. Ni se odzvala na pozive pomorskih policajev, naj se zaustavi, celo več, med poskusom pobega se je namerno zaletela v patruljni čoln slovenske pomorske milice. leto dni kasneje je bil objavljen članek v časopisu “Il Piccolo”, da je sodišče v Kopru 25 letnega ribiča Nicola Lugnan-na obsodili na 1 leto zapora pogojno. Dokazana mu je bila krivda krivolova v Jugoslovanskem teritorjalnem morju in trkom v patruljni čoln. V članku piše da se je italijanski ribič, med poskusom pobega, nehote, oziroma ponesreči zaletel v Patruljni čoln, kar ne drži. Zaradi tako blagih kazni koprskega sodišča, so se podobni incidenti nadaljevali skoraj vsak dan. A že nekaj let pred tem, samo leta 1963, ujeli med krivolovom in pripeljali v koprsko pristanišče 17 italijanskih ribiških ladij, a veliko jih je zbežalo reden so jih ujeli. Italijanske ribiče so največ lovili cenjene školjke Jakobove pokrovače, ki jih je bilo v tistem času še veliko, a tudi ribe.
Manj, kot mersec dni po incidentu z ribiško ladjo Airone, se je zgodil hujši incident, med katerim je italijanski ribič ni preživel. Ker so bie kazni za krivolov blage, so italijanski ribiči postali vedno bolj predrzni. Ribiška barka Aurora, na kateri so bili štirje italijanski ribiči; Bruno Zerbin, Moreno Lugnan, Mario Clama in Goffredo Amico, je nezakonito lovila v takratnih jugoslovanskih eritorialnem morju, blizu rta Savudrija. Patruljni čoln M 44 jih je prestregel in pomorski miličniki so zahtevali takojšno zaustavitev barke. Ribiči se niso odzvali in Aurora je poskušala zbežati na italijansko stran. Zato je pomorski miličnik iz avtomatskega orožja v roki izstrelil rafal v morje pred Auroro, kot opozorilo. Priče, oziroma ribiči z Aurore, so kasneje povedali, da je Bruno Zerbin (solastnik barke), ukazal mornarjem, naj ne upoštevajo ukaza pomorske policije in naj nadaljujejo plovbo proti italijanskim vodam. Medtem, ko so trije ribiči stali na palubi, se je Bruno skril pod palubo. Pomorski miličniki so, od daleč videli 3 ribiče na palubi barke, zato je kot zadnje opozorilo miličnik Rihard z protiletalski mitraljezom izstrelil rafal v trup ribiške barke, pod ribiči in nad vodno gladino, da ne bi zadel ribičev in da se barka ne bi potopila. Na nesrečo je bil prav tam pod palubo Bruno Zerbin, česar miličniki niso vedeli.
Ob udaru izstrelkom v leseni trup Aurore, se je odtrgalo več kosov lesenih desk, ki so zadele Brunota v obraz. Tudi italijanski konzul, ki si je ogledal truplo mrtvega ribiča v koprski mrtvašnici, je potrdil, da je ribič imel krvav le obraz. Milan Marinšek, ki so ga oblasti poslale na ogled ribiške barke Aurora, takoj po incidentu, ko so jo privezali za pomol v koprskem pristanišču, je povedal po ogledu: “Rafal ni zadel italijanskega ribiča direktno ampak so ga koščki lesa in kovine ohišja ladje, ki so se odbili zaradi strelov. Zgodila se je nesreča, vendar so si italijanski mediji pisali, da so naši miličniki streljali v višini ljudi (spari a atezza d’uomo), kar je laž. Že dan kasneje, ko je italijanski konzul v Kopru pri ogledu trupla potrdil lle okrvavljen obraz, so italijanski mediji pisali, da je Brunota zadelo več krogel rafala v prsi in ena v glavo, česar tedaj še ni bilo znano, saj je bilo truplo še nepregledano v mrtvašnici. Torej še ena laž v namene propagande, kar smo pri Italijanih, ki žrtve spretno spremenijo v zločince, že vajeni. Politično ozračje je bilo napeto, zato se prekršek italijanskih ribičev ni obravnaval, kot objektivno, kot prekršek pri katerem je nesrečno podlegel italijanski ribič. Koprski sodnik Velkavrh je izpustil na prostost tri italijanske ribiče, ki so se z ribiško ladjo Aurora vrnili v Gradež. Našega miličnika so po pritisku zavajajoče medijske kampanije, italijanske soden oblasti obsodile na 20 let zapora, v njegovi odsotnosti, čeprav se incident ni zgodil v Italiji in ni bil v njihovi pristojnosti. Milan Marinšek, je povedal, da v Italiji tiralica za Richardom še velja, kar je žalostno, ker je bil obsojen na podlagi pritiska italijanskih medijev in ne na podlagi dokazov. Naše oblasti, bi z lahkoto ovrgle obtožbe o namernem uboju italijanskega ribiča na podlagi dokazov, ki so jih imele, a niso poslale na tržaško sodišče zagovornika. Kakorkoli že, po incidentu se je ribiška vojna, med Italijo in Jugoslavijo, umirila in je danes skoraj pozabljena. Ribiške vojna bi bila danes nesmisel, saj so po nekaj desetletjih ropanja morskega dna školjke Jakobove pokrovače, skoraj izginile z morskega dna.
Viri: Ljubljanski Dnevnik, tržaški Il Piccolo, La Repubblica, Zbiralec gradiva o Pomorski policiji Štefan Žugec in drugi viri.
Boris Umer