Koper je bil malokrat tarča v raznih vojnah, sploh pa so enkrat vojne bile izključno med vojaki in je redkokateri civil nastradal. Je pa mnogokrat čutil posledice vojnega stanja, predvsem razna pomanjkanja. Lakota je bila v takih situacijah, kar pogost pojav. Najbrž so bile za časa kuge velike lakote, saj je ogromno ljudi pomrlo, tisti, ki so ostali pa niso bili v stanju pridelati hrano za ostale, pa tudi prevozi so bili večinoma onemogočeni.
Najbolje dokumentirana lakota je bila tista v prvi svetovni vojni. Začela se je sicer že 1914 a daleč od tod – na ruski fronti. Ko je Italija leta 1915 napadla AO cesarstvo pa se je stanje začelo slabšati. Začelo se je z množičnimi vpoklici v mestu in na podeželju. Vpoklic mladega moža s kmetov v vojsko je bila katastrofa za tisto družino, sploh, če ni bilo bližnjih sorodnikov, ki bi pomagali. Tako je znan primer Marežganke, ki je po vpoklicu njenega moža, prinesla na območno vojaško poveljstvo svoje 4 otroke jih pustila na hodniku in odšla. Tisto leto so že začeli zbirati kovine za vojsko in marsikateri cerkveni zvon je romal v avstrijske topilnice. Ravno tako so uvedli obvezno oddajo vseh ostankov pri pridelavi oljčnega olja, kakor tudi vina, saj je vojska na fronti potrebovala vino “za korajo”.
Že leta 1916 so uvedli racioniranje nakupa hrane, kjer je vsaka družina dobilo določeno število bonov za najnujnejša živila.
Leta 1917, ko je AO vojska nagnala Italijane iz Kobarida na Piave in je zasegla velike količine hrane po Furlaniji je mestni svet poslal zahtevo, da se tudi Kopru dodeli del plena, saj je že primanjkovalo hrane tudi na bone, mleko pa so lahko dobili samo bolehni, če ni zmanjkalo, preden si prišel na vrsto.
Poveljstvo je takrat dalo zapoved, da naj se po vseh vrtovih, parkih in prostih površinah vzgaja zelenjava, tudi v Semedeli ob cerkvici. Mesa je itak primanjkovalo že dolgo, saj je vojska rekvirirala po okoliških kmetijah, tako da je od predvojnih 23.000 glav živine ostalo le še 4.000 glav v celem koprskem okraju. Občina je odprla tudi kuhinjo za najbolj potrebne. Ljudje pa so čakali v dolgih vrstah za malo marmelade, popra, sveče, olja, pokvarjene koruzne moke, prav tako pokvarjene repe, … Zaradi splošnega pomanjkanja je Dunaj oprostil služenja vojaškega roka vse ribiče starejše od 38 let, saj je primanjkovalo tudi rib, ker so ribiči pač bili na fronti.
Pri takem pomanjkanju so mnogokrat trgovci navili cene. En kilogram fižola je na primer stal 10 kron, kar je bila celotedenska plača navadnega delavca. Mesarji pa so bili mnogokrat poklicani na zagovore, ker so dvigali cene v nebo. Tudi mlekarice so pristavile svoj pisker in so v mleko mešale vodo.
Seveda se številni niso vrnili iz front in konec vojne je mestni patronat za vojne sirote imel v oskrbi že 295 sirot, katerih očetov so ležale kosti po Karpatih, Dolomitih, Posočju in kdo ve še kje.
Na eni sliki vidimo pravkar vpoklicane vojake iz primorskega 97. polka, kako odhajajo iz Trsta na fronto. Na drugi pa zelenjavni vrt palače Belli, ob misli, da bi dandanes v primeru vojne Koprčani tanko piskali, glede na to, da smo vse mestne vrtove zbetonirali.
Foto galerija
Stanko Ivančič