8. Septembra 1944 je nasedlo ladjo Rex med Izolo in Koprom napadla formacija letal britanske RAF, v dveh zaporednih napadih v enem dnevu se je Rex prevrnil na bok in gorel 4 dni. Kmalu se je okoli goreče ladje zbralo veliko ribiških ladij, da bi oplenile ladjo, kar niso že Nemci pobrali.
Po vojni so se jugoslovanske oblasti odločile iskoristiti ogromno količino železa potopljene ladje in leta 1948 je podjetje Brodospas zaželo z razrezom na manjše dele, da jih je dvigalo lahko dvignilo. Šele leta 1953 pa je dviganje delov ladje iz morja resno začelo s prihodom zmogljivega dvigala z lastnim pogonom imenovanega Veli Jože. Celo desetletje je bil potopljeni Rex pomemben vir železa železarne v Jesenicah. Leta 1958 se je izkoriščanje ostankov Rexa zaključilo.
A spomini na mogočno ladjo ostajajo, saj je za nas otroke bila idealno igrišče v morju, zagotovo boljše kot današnja umetna igrala. Plezali smo po odrezanih kosih ladje, ki jih je Veli Jože odložil blizu obale in z vrha skakali v morje. Kasneje smo med poletnimi počitnicami v morju iskali dele iz medenine, brona in bakra in jih prodajali na odpad. Kot najstniki smo že bili bolj podjetni in iz morja vlekli večje kose plemenitih kovin. Tam smo bili že zjutraj in opoldne, ko smo slišali zvonjenje s koprskega zvonika smo odšli domov ker je bil čas kosila. Takrat še ni bilo onesnaženja s hrupom in se je zvon s koprskega zvonika dobro slišal na Rexu. V glavnem Rex je zaznamoval velik del našega otroštva, vsaj nam iz Žusterne in Prov.
Glede na to, da se po nekoč prestižni prekooceanki imenuje del obale kjer se je potopila, me čudi, da občini Koper in Izola tega dela ne obeležita vsaj s spominsko tablo o ladji Rex. Verjetno imajo preveč dela s palmami in parkirišči, a verjamem, da bo prišel čas, ko bodo tudi več 10 ton težek bronasti propeler z obsegom 5 metrov, potegnili iz morja in ga postavili pred zadnjim počivališčem Rexa. Če se ne bodo podvizali, se zna zgoditi, da bo propeler končal v Ljubljani, tako kot kosti kita iz Piranskega zaliva.
Foto album