O najhujši epidemiji leta 1630/31 smo že pisali, predvsem zato, ker je o njej precej podatkov kar ne moremo reči za ostale pojave iz let 1511, 1526, 1544, 1554, 1573 in 1682. V letih ko je razsajala po Evropi je beneška republika izvajala strog nadzor nad vsemi premiki ljudi in ladij. V ta namen so obstajale karantene v vseh pristaniščih in mejnih prehodih, kjer se je izvajala kontrola posebno nad trgovci in trgovskimi ladjami ki so plule po Sredozemlju. Ampak, kot smo videli pri zadnji koroni – narod je moral nositi maske, se cepit, ni smel se družiti… potem pa smo videli slike evropskih voditeljev in ostali prisklednikov, kako se družijo, gostijo in žrejo na naše stroške, brez posebne zadrege. Tako nekako je bilo tudi v tistem času.
V Benetke je recimo zanesel kugo leta 1630 neki markiz, ambasador iz Mantove, za katerega najbrž ni veljala karantena. Rezultat je bil preko 44.000 mrtvih v samih Benetkah. V Kopru je za preskok kuge leta 1630, iz Milj, kjer je že bila, “poskrbel” neki židovski trgovec s soljo Zotto, zadolžen za obveščanje prevoznikov, ki ni pokazal okrožnice s prepovedjo prevažanja oseb iz Milj, prevozniku, ki je prevažal ljudi in tovor med Miljami in Koprom. Seveda je ni pokazal, saj mu ni bilo v interesu prekinitev prevozov soli. Kot se to dogaja tudi dandanes je nastradal samo kontrolor dovolilnic na mestnih vratih S. Martina, ker je spustil v mesto ljudi iz Milj brez dovolilnic oziroma potrdila da so zdravi in da ne prihajajo iz okuženega področja. Za kazen so mu odsekali prst.
Seveda je to bil šele začetek, kasneje so kršitve prepovedi kaznovali tudi z obešanjem. Na udaru so bili celo mlinarji iz rižanske doline ki niso smeli mleti za Miljčane. V mestu in bližnji okolici je zaradi kuge tisti dve leti pomrlo okoli 3000 ljudi. Večina je bila pokopana v skupnih grobovih na področju kjer je kasneje bila zgrajena semedelska cerkvica.
Stanko Ivančič