Izvor kosirja v naših krajih in kdaj se je prvič pojavil je težko določiti, ker zgodovinarji pišejo večinoma o bogatih ljudeh in njihovih razkošnih predmetih, a zagotovo je star več sto let. Tudi na slikah ga ni videti, ker so ga naši predniki nosili za pasom zadaj pri riti. Ni bilo slovenskega kmeta v Kopru in na podeželju, ki ne bi imel kosirja, saj je bil nepogrešljiv pri delu v vinogradu. Škarij za trte še ni bilo, ukrivljen kosir si prislonil na šparon in potegnil, vejica trte ja bila odrezana v trenutku. Danes obrezujemo s škarjami. Redko kdo še okopava trte, v sušni Istri je bilo to še pred kratkim obvezno. Med okopavanjem se odkrijejo korenine na zgornjem delu stebla, ki si jih z ukrivljenim kosirjem z lahkoto porezal s kratkimi potegi ob steblu od spodaj navzgor. Te koreninice so jemale moč koreninam, ki so rasle navzdol v globino in so dovajale vodo trti tudi v dolgotrajnih sušah. Trte niso bile vzgajane kot danes na pared, oziroma v vrstah, temveč na nizek latnik. Med okopavanjem so klečali in kosir je prišel prav za istočasno obrezovanje šparonov, ki so viseli navzdol.
Po delu, ko so malo več popili v kantini s prijatelji, ali v oštariji, so se z meglo v glavi pogosto kregali in znancu rekli; “Muče, ku ne ti bon zmero vrat.” Ali; “Ti bon povuko uen čreva.” Pri tem so z roko potipali kosir zadaj za pasom pri riti.
Tisti premožnejši so imeli dve vrsti kosirja; delovnega (2. slika) in tahmašnega – prazničnega (3. slika). Namreč prazničnega s lahko sklopili in dali v žep praznične obleke, saj nikoli ne veš kdaj ga boš rabil.
Kakorkoli že samo še redki Ištrijani uporabljamo kosir in počasi postaja le del naše zgodovine.
Kosirja na slikah sta stara nekaj preko 80 let iz moje zbirke.
Boris Umer