Koromač (Foeniculum Vulgare) imenovan tudi s sledečimi imeni: komarček, fenikelj, navadni ali divji komarček, sladki komarček, komorač, je sredozemska rastlina, ki so jo uporabljale vse Sredozemske kulture; Egipčani, Etruščani, stari Grki, vključno z Rimljani. Hvalili so jo kot zdravilno rastlino, a od vedno so ga uporabljali za prehrano. Ker velikokrat berem o benečanski kulturi v naših Istrskih mestih, poglejmo trik premetenih benečanskih trgovcev z vinom. Ko so prišli kupci po večje količine vina, so jim trgovci najprej ponudili kaj dobrega za pojest in jim priporočali tudi koromač. Poseben okus in vonj koromača je kupcem vina onemogočil, da bi pri poskušanju vina ločili dobro vino od tistega slabega. Trgovci so jim tako vsilili slabo ceneno vino, za ceno najboljšega.
Poznamo koromač, ki raste v divjini, ki je trajnica, ta zraste do 2 metra v višino in vrste koromača, ki ga sadimo na njivo, ali v vrt. Ta “zadnji”udomačen” gojimo kot enoletnico, saj ga večinoma uporabimo odebeljen spodnji del. Spodnji del je pri moški rastlini podolgovate oblike, pri ženski, pa okrogle oblike. Nekateri prisegajo na podolgovati “moški” koromač, sam imam raje “ženski” z okroglim odebeljenim spodnjim delom, je bolj okusen in bolj mesnat, kot ženske pač. Divji koromač je bolj aromatičen, zato je uporaben kot začimba in v ljudskem zdravilstvu za lajšanje prebavnih motenj in dihalnih poti. Zato se ga kot začimbo dodaja jedem, ki so težko prebavljive. Listi, steblo in plodovi, oziroma semena se posušena uporabljajo za čaj, ki lajša prehlad, kašelj, poživi krvni obtok in pri motnjah s prebavo. Iz njega pridobivajo eterično olje, a v sosednji Italiji pripravljajo žgano pijačo, oziroma liker s prijetnim vonjem in okusom po koromaču.
Koromač sejem v začetku avgusta kašen dan po polni luni, da se po presaditvi v vrste v začetku septembra debeli. Obvezen je na mojem vrtu. Okopavanje je nujno, da se v rahli zemlji debeli spodnji del do debeline dveh velikih čebul. Zeleni del zgoraj in korenino odrežem, sredinski odebeljen del narežem na fetine in surovega pojemo z oljčnim oljem in kisom na solato. Narezanega dodam med krompir spečen v pečici. Popečen je zelo okusen. Kmetje, a tudi v mestu, so pri nas kuhali mineštro s fižolom in koromačem (zgornjim zelenim delom). Decembra so nabirali divjega, ki ga je še vedno veliko v naravi, ker so ga, sveže nasekljanega, dodajali v mulce (krvavice), da so imele poseben okus po koromaču, ki ni vsem všeč. Divjega so pozimi, ko je bilo na vrtu man zelenjave, pobirali in naredili z jajci fritajo. Ko grem nabirat šparglje in grem mimo koromača, ga malo odtrgam in ga pomečkam v rokah, da mi dišijo po bombonih in je koristen za pluča i dihalne poti. Ko pomečkane liste, cvetje, ali plodove povohaš, lažje osvežilno zadihaš.
V poletni vročini priporočam osvežilen sorbet s koromačem. Namerite okoli 15g sočnih listov koromača, dobro zmečkajte liste, jih pomešajte z rjavim sladkorjem in zavrite v 2 deci vode in pustite, da se ohladi. Precedite tekočino, dodajte malo soka sveže limone, stepite jajčni beljak, vse pomešajte in postavite v zamrzovalnik. Ko je v zamrzovalniku vsake 15 minut pomešajte, da ostane ledeni sorbet zrnat.
Še pred nekaj desetletji je bilo v okolici Kopra veliko koromača, ki je rastel v naravi in skoraj vsaka kmetija je imela vsaj eno rastlino pri hiši. Ker je trajnica, se je obdržal veliko let. Spomnim se rastline koromača, ki je bil skoraj 2 metra visok in je rastel, mnogo let, na južni strani kmetije, oziroma hiše Vivodovih (Danes povečana stavba še stoji ob Strmi poti v Žusterni). Ta navada, da bi koromač imeli na vrtu ob hiši, se je počasi pozabila in izgubila. Na mojem vrtu koromač ne bo manjkal, dokler bom še lahko držal motiko v rokah.
Odličen prispevek za odlično rastlino in hvala za ideje za “manjado”.