Dandanes ko starega mesta skoraj ne vidiš več zaradi vseh teh mega gradenj na njegovem obodu, je pisati o njegovem nekdanjem obzidju, kr neki, bi rekli kontinentalci. A je mesto imelo v srednjem veku najdaljše obzidje na Jadranu, površina znotraj obzidja pa tudi največja. Dolžina obzidja je bila 2525 m, dočim je dolžina znanega dubrovniškega obzidja samo 1900m. V notranjost nekdanjega obzidja bi stale tri Emone ali štirje Zadri ali trideset Dioklecijanovih palač. Na sicer redkih risbah srednjeveškega mesta zgleda obzidje dokaj nizko, saj bi s pravo višino zakrili mnoštvo hiš in ostalih detajlov, a je v resnici bilo visoko, kar 7 do 9 metrov, široko pa do 1,5 metra. To, da se ni ohranilo do današnjih dni, tako kot imamo po Evropi na desetine ohranjenih obzidij, je posledica večstoletnega počasnega hiranja beneške republike, ki ni imela sredstev za popravilo zidovja, čeprav so v Benetke prihajale številne prošnje za financiranje popravil in obnove. Pred prihodom Avstrijcev in Francozov je obzidje že tako propadlo da so prebivalci podrte dele že uporabljali kot izhode in vhode v mesto in si hiše gradili iz materiala porušenih zidov ali pa celo hiše naslanjali na še obstoječe obzidje. Nove oblasti, ki so si sledile so pač počasi porušile vse kar se je porušit dalo in s tem materialom zgradile nove ceste okoli mesta.
Lep primer podobnega obzidja je na spodnji fotografiji iz leta 1860, kjer vidimo solunsko obzidje, približno tako kot je bilo koprsko 200 let prej. Tudi Solun nima več takega obzidja saj so ga, malo po tej fotografiji, Otomani v imenu napredka podrli. Od starih risb mestne panorame se mi zdi, da je še najbolj zadel proporce obzidja naš Viktor Karpatius (Vittore Carpaccio) leta 1516
Stanko Ivančič