Koprske zapore, na priloženih razglednicah in slikah, je zgradila Avstrijska oblast leta 1850 na področju dveh samostanov, ki ju je delila javna ulica. Oba samostana, večjega dominikanskega in manjšega glagoljaškega so ukinili Francozi leta 1806. Oba samostana so že leta 1820 predelali za potrebe zaporov. V dopisu iz leta 1836 so omenjeni kot “Dom za kaznovanje”. Za razsvetljavo so uporabljali petrolejke do leta 1910, ko so zapori dobili elektriko. Velik problem je bila preskrba z vodo, zato so leta 1936 pripravili načrt za vodovod, ki naj bi pripeljal vodo iz izvira v Kampelu pod Pomjanom, pri čemer je sodelovala tudi občina.
Na področju dominikanskega samostana so zgradili veliko zgradbo z notranjimi dvorišči. V zgradbi so bile pisarne, cerkev, zaporniške celice, ambulanta in vse potrebne zaporniške službe. Na področju nekdanjega glagoljaškega samostana je bilo nekaj manjših zgradb, ob takratni ulici Castel Musella, v katerih so bili nameščeni mladoletni zaporniki. Na bližnjem dvorišču je bila pralnica perila.
V zaporu so bili večinoma zaporniki iz Istre in Dalmacije. Zaporniki so imeli roke in noge okovane z verigami, kar so ukinili leta 1860. Smrtnost zapornikov je bila zelo visoka in zvrstilo se je več uporov, zato so oblasti leta 1868 v zapore namestile 300 vojakov. Decembra 1899 se je zgodil večji upor, ki a niso mogli obvladati in so poklicali pomoč vojakov iz Trsta. Leta 1915 so Avstrijci zapor izpraznili, zapornike in osebje pa preselili v Maribor.
Nova italijanska oblast je leta 1919 zapore spet odprla v glavni stavbi kaznilnice, tiste v glagoljaškem samostanu pa opustila. Do leta 1921 so porušili glavni del glagoljaškega samostana. V zaporih je zelo naraslo število političnih zapornikov, ki se je s fašizmom še povečalo, saj zapor ni bil več samo kaznilnica, temveč tudi preiskovalni zapor.
Leta 1943, je italijansko osebje in vojaki zbežali v Italijo, oblasti so izpustile samo italijanske zapornike. Domačini so odnašali hrano in opremo, obenem protestirali in zahtevali izpustitev slovenskih zapornikov iz okoliških krajev. Da nebi protesti prerasli v splošen upor, je koprski komisar zapornike izpustil, ostale pa premestili v zapore v Italiji in v nemška taborišča. Preostale zapornike so izpustili partizani po zavzetju mesta. Leta 1945 so v stavbo zaprli ujete nemške vojake, a stavbo čez 3 leta torej 1948 začeli rušiti.
Vir: Vlasta Beltram “Koprski zapori”
Foto album
Boris Umer