Zadnji slovenski škof Andrej Karlin (1857-1933) na prvi fotografiji, je nastopil službo leta 1911 in je od konca leta 1918 zagovarjal pridružitev svoje škofije novonastali državi SHS. Skupina nacionalistov in celo vojakov je že decembra 1918 – samo mesec dni po končani vojni vdrla na škofijski sedež in mu ukradla dnevnik, katerega so potem uporabili za nadaljnje napade na njegovo ime in delo. Zdržal je do sredine 1919, ko so ga italijanski (koprski) nacionalisti napadli ko je prišel v koprsko cerkev za obhajilo.
Moral je pobegniti pred nacionalističnimi zvermi pod zaščito karabinjerjev. Konec leta ga je papež dal odstopiti in umaknil se je v SHS na Štajersko. Toliko o toleranci do manjšin s strani dvatisočletne italske civilizacije.
Po odstopu škofa Ivana Glavine je leta 1896 postal škof Andrej Šterk po rodu iz Voloskega (zraven Opatije 1827 – 1901 Trst). Prisvajajo si ga sicer Hrvati zaradi kraja rojstva, a vemo da so Slovenci živeli na Reki in okolici že stoletja, ampak to je druga zgodba. Kljub starosti in kratkosti njegovega službovanja se je boril za pravico do slovenskega bogoslužja, katero so pred desetletji ukinili, a na izrecno prepoved “presvitlega” cesarja Franca Jožefa tu ni uspel (ne vem zakaj so ga naši nonoti tako častili). Kot po navadi so Koprčani bili strašno proti temu “veškovo žlavo” in so celo podpisovali peticijo s katero so škofu dali na znanje da ni zaželen ob proslavi koprskega patrona Nazarija – si lahko zamislite kakšno sovraštvo je sevalo iz teh ljudi, da so prepovedali na glavni cerkveni svečanosti prisotnost svojega škofa. Ko je škof leta 1901 umrl, se pogreba v Trstu seveda koprska oblast ni udeležila.