Pravzaprav so to bili tržaško/koprski, saj so po desetletjih, ko sta obe škofiji bili brez škofov, funkciji združili leta 1830. Vmes je namreč bil čas propada Benetk, pa menjava Avstrijcev in Francozov in na koncu definitiven prihod Avstrijcev. Na cerkev kot institucijo in njene predstavnike gleda vsak iz svojega zornega kota skladno s svojim pogledom na religijo in duhovno življenje nasploh. Treba pa je priznati da je v 19. stoletju na teh prostorih odigrala cerkev zelo veliko vlogo pri ohranjanju slovenstva v težkih časih italijanske iredente in njenega nebrzdanega naskoka na vse kar je bilo slovanskega. Posebno še zato ker je od leta 1830 pa do konca prve svetovne vojne vodilo to škofijo od sedmih kar 6 slovanskih škofov, od tega 4 slovenski.
Prvi škof tržaškokoprske škofije je bil Matevž Ravnikar (prva slika), rojen v Vačah leta 1776. Preden je postal škof je bil velik pobudnik in z Žiga Zoisom zaslužen za prvo katedro s slovenskim jezikom na ljubljanski teološki akademiji leta 1815. Bil je tudi zbiratelj ljudskih povesti, pisec mnogih knjig in neizprosen promotor čiste slovenščine – brez tujk, zaradi česar ga je kasneje France Prešeren kritiziral, češ da kmetje njegovih knjig sploh ne razumejo, v bistvu dokaz kako na psu je bila slovenščina takrat. No, morda je Prešernu ostal Ravnikar v želodcu, ker je bil glavni nadzornik in sopodpisnik vseh Prešernovih izpitov na liceju. Kot škof od leta 1830 dalje je v naših krajih vneto zagovarjal bogoslužje v slovenščini in podpiral odpiranje slovenskih šol. Umrl v Trstu leta 1845, kjer je tudi pokopan.
Drugi tržaškokoprski škof je bil Jernej Legat, rojen 1807 v Naklem. Kot škof od 1845 do smrti 1875 je zaslužen za ustanovitev velikega števila tukajšnjih župnij z slovenskim prebivalstvom, zgradil je tudi semenišče za gojence s slovenskim jezikom – semenišče katerega je ustanovil koprski škof Naldini leta 1710 za glagoljaške študente in je bilo zaradi lokalnih pritiskov leta 1818 preseljeno v Gorico. Pokopan je v Trstu.