Preobrazba mesta na otoku v mesto na morskem obrežju

Capris, Capras, Iustinopolis, Kuopr, Caput Histriae, Capo d`Istria, Capodistria, Koper, se je skozi stoletja počasi preoblikovalo v mesto na kopnem, oziroma ob obali. Še pred 100 leti je mesto obkrožalo morje. Na risbi Kopra iz leta 1619, katere avtor je Giacomo Fino, je bil Koper še popolnoma obkrožen z morjem, le iz Škocjana je bila preko solin speljana pot do vrat Mude. Na zemljevidu iz leta 1773, ki ni priložen, še ni bilo “Novih solin” tik ob mestu v smeri Semedele in Škocjana, torej je še vedno bilo morje okoli celotnega mesta na otoku. V tem času so sicer bile Semedelske soline, a le nekaj solinskih polj tik ob obrežju Semedele in nekaj solinskih polj ob obrežju Škocjana. Najstarejše in najbolj obširne soline so bile ob izlivu reke Rižane do podnožja hriba Srmin in ob obrežju Ankarana, imenovane tudi Ankaranske soline, ki so bile tudi prve opuščene.
Še v začetku 20. stoletja v mesto ni bilo še mogoče vstopiti po kopnem, temveč po dveh mostovih. En most je povezoval cesto, ki je bila speljana iz Škocjana preko solin skoraj do vrat Mude, kjer je bilo potrebno prečkati most. to lahko vidimo na 4. sliki v izrezu Avstro-Ogrskega katastrskega načrta mesta iz leta 1912. Drugi most je povezoval novejšo cesto iz Semedele z mestom, kar je vidno na 3. sliki v izrezu iz Avstro-Ogrskega katastra iz leta 1912. V katastrskem načrtu mesta iz leta 1918, sta bila še vedno oba mostova. Sicer je bilo mostov več preko katerih je bilo mogoče priti s kopnega v mesto skozi soline tudi most (7. slika), ki je mesto povezoval s Koprskimi solinami med ladjedelnico Grasso in vrati Muda, a ob začetku izsuševanja (bonifike) Koprskih solin ni bilo več. V Koprskih solinah je bilo več mostov, ki so soline povezovali s kopnim. Koprske soline so se imenovale vse soline med Koprom, Semedelo in Škocjanom. V italijanskem državnem arhivu v Trstu hranijo načrte štirih mostov med, narejenimi med leti 1842 in 1848, a nekateri načrti so le popravilo starejših mostov v slabem stanju. Na 8. sliki spodaj je načrt mostu, ki je povezoval Semedelo s solinami iz leta 1842.
A v zadnjem stoletju, se mesto in okolica ni več počasi spreminjala, temveč so postale spremembe bliskovite, saj so že po italijansko okupacijo začeli z bonifiko solin, in ta predel se še danes imenuje Bonifika. Po drugi svetovni vojni, se je že pod pokojno Jugoslavijo Koper začel hitro razvijati in ta trend se še nadaljuje tudi sedaj v Sloveniji. Otoka ni več, čeprav je staro mestno jedro, ki je bilo na otoku še vidno. Koper niti polotok ni več, preoblikoval se je v mesto ob morskem obrežju.