Povest o koprskem letalcu, oziroma vojnem pilotu, je izdala založba G. Nerbini v Firencah, leta 1916. Avtor povesti je V. Cuttin, kdo je ilustrator mi ni znano, ker v knjigi ni naveden. Italija je bila v vojni z Avstro Ogrsko in je nujno potrebovala vojne heroje vsaj v knjigah, ker ji je na fronti ni šlo najbolje. Da ne bom dolgočasil z vsebino povesti bom začel na koncu, ko se je koprski letalec s pištolo ustrelil v glavo na današnjem Titovem trgu ob kavarni Loža, kot je videti na ilustraciji.
V tistem času v začetku prejšnjega stoletja, so ljudje brali knjige in časopise, saj so le bogati imeli doma radio in televizije še ni bilo, internet pa mogoče v kakšni znanstveno fantastični zgodbi. Celo elektriko so imeli doma redki in so knjige brali večinoma zvečer ob svetlobi oljenk, sveč, ali petrolejk. Ob branju je vsak v svoji glavi gledal lasten film.
Danes se je vse spremenilo, v Kopru in okolici so zaprli večino trafik, kjer so Koprčani in Koprčanke kupovale časopise in revije. Bere se pač vse manj, saj večina pup niti “Doktor” romanov ne bere več, kot nekoč, kaj šele knjig. Raje kot da bi vzeli knjigo v roke, se vržejo na divan in gledajo priljubljeno nadaljevanko na televiziji, ali na Netfliksu in Disneyu plus izberejo kaj od zadnjih novosti med filmi in nadaljevankami.
Nekoč, se stoletja način življenja ljudi, ni kaj bistveno spreminjal, danes pa se v nekaj deset letih, vse obrne na glavo in razlika dojemanja sveta okoli sebe med starejšo in mlajšo generacijo je vse večja. Mi starejši še vzamemo knjigo v roke in snemamo svoj film v glavi, mlajši pa tablico ali pa pametni telefon in se potopijo v socialna omrežja. Tako pač je in s tem moramo živeti.
Boris Umer