V 16. stoletju se je trgovanje s soljo najbolj razmahnilo na Kranjsko, saj je od tam prihajalo letno tudi do trideset tisoč trgovcev, s štirideset do petdeset tisoč tovornimi konji in osli, kar je seveda močno okrepilo trgovski promet. V tem času so Koprske soline merile kar 255 ha. Med njimi so bili močvirni pasovi, ki so jih ločevali po imenih: Semedela, Gome, S. Leone, S. Nazario, S. Girolamo, Ariol, Sermin, Fiume, Campi in Oltra. Sredi 19. stoletja je bilo v poletnem času v Koprskih solinah zaposlenih okoli 1600 sezonskih solinarjev.

Veliko je slik, risb in razglednic koprskih solin, a vedno so upodobljene le enim ali le nekaj solinarji, kot bi bile že zapuščene, zato dajejo napačno podobo solin. Namreč v času pobiranja, oziroma žetve soli je v Koprskih in Ankaranskih solinah delalo več kot 2000 ljudi. Poleti ko se je grabilo sol, je bilo v solinah zelo živo, saj so delavci prišli iz istrskega zaledja Kopra in tudi od bolj daleč. Iz solin je bilo slišati glasove ljudi, klepet in petje med, v glavnem bilo je živo, a soline, ponos mesta so začeli zasuvati že v časih kraljevine Italije. Soline zato ostajajo le še bled spomin, ki ga ne smemo pozabiti.

Po zatonu Beneške republike so začele propadati tudi soline v Kopru. Dokončno opuščanje solin je bilo opazno v začetku 20. stoletja, dejansko pa so koprske soline prenehale z delom leta 1912. Namreč leta 1911 je močno neurje razdejalo solna polja in kanale, kar niso več obnovili. Med obema vojnama so plitvine polagoma izsušili.

Soline so pri nas nastajale v 10. stoletju, a verjetno že v antiki ob izlivu reke Rižane. Prvi pisni viri o solinah so iz druge polovice 13. stoletja. Nastajale so na naplavinah reke Rižane in potoka Badaševice (Cornalunga, prej Fiumisin). V spodnjem toku reke Rižane so nastale večje, Ankaransko-Srminske soline, ob izlivu potoka Badaševice v Stanjonski zaliv (med nekdanjim Levjim gradom, mestom in staro semedelsko cesto) pa so nastale manjše Semedelske soline, ali kar Koprske.

Koprske soline 1773
Nacrt Koprskih, Serminskih in Ankaranskih solin iz leta 1773

Solinarstvo je bilo ob ribištvu, vinogradništvu in oljkarstvu ena izmed najpomembnejših gospodarskih panog koprske komune. Z njim se je skozi stoletja ukvarjal velik del prebivalstva. Pri nas so sol pridelovali že v rimskem času, o tem ni ohranjenih pisnih virov, razen za soline na Brionih.

Koper je že leta 1182, ko je Istra sicer še vedno spadala v nemško Sveto rimsko cesarstvo, od beneškega doža Mastropietra za 29 let prejel privilegij pristanišča soli, po katerem je na področju med Gradežem in Pulo imel izključno pravico izvoza pridelane in uvožene soli na celino.

Po določilih koprskega statuta noben koprski meščan ni smel delati v drugih solinah razen v koprskih. Z delom na solnem fondu so lahko začeli po drugi polovici aprila, nihče pa se ni smel na solnih fondih zadrževati pred sončnim vzhodom in po sončnem zahodu. Soli na začetku sezone niso smeli začeti pobirati pred prvim majem, prav tako je niso smeli pobirati in ne prodajati, preden je bilo to zabeleženo pri lastniku solin ali občinskem uradniku in dačarju.

foto album

Gallery Wordpress

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja