Marsikdo je že slišal za ostrige v Limskem kanalu ali pa jih je tudi jedel. Manj pa se ve, da so tudi Koprčani gojili ostrige in to tam pri Lazaretu.
Ostrige so še za časa Rimljanov veljale za poslastico in so že takrat imeli njihova gojišča. Kasneje pa so bile ostrige cenjene posebno v času krščanskega 40 dnevnega posta, ko niso smeli jest mesa in je prišlo prav vse, kar je bilo iz morja ali vode nasploh. Tako je bilo tudi za časa Benečanov, ki so to proizvodnjo strogo kontrolirali ter si moral imeti dovoljenje za tak posel, katerega so leta 1741 dodelili tudi Kopru. Kje so vse imeli ta vzgajališča že takrat ni jasno, ve se le za tista v Miljah, Žavljah in Jernejevem zalivu, ki so očigledno bila ta zadnja. Pri Lazaretu ga je imel za časa Avstrije neki Milok, iz bližnjih Milokov in sicer na kolih zabitih v morsko dno. Koprčani so jedli tiste iz Lazareta, saj so tiste iz Milj šle vse v Trst, kjer so porabili okoli 100.000 ostrig letno iz teh vzgajališč. Letno so tako pridelovalci zaslužili od 300 do 1500 kron, lep denar za tiste čase, ob prehodu iz 19. v 20. stoletje.
Še dandanes, če snorkljate okoli Debelega rtiča boste naleteli na nenavadno veliko število ostrig po skalah, najbrž “ubežale” potomke nekdanjih vzgajališč. V Kopru so jih prodajale ženske na stojnicah, kjer so imele tudi pečene mušole. Nekje sem prebral, da proizvedemo v Sloveniji par ton ostrig letno. Ne vem, če ta podatek drži glede na to, da jih ni nikjer v ribarnicah, vsaj v slovenskih ne.
Na slikah vidimo en primer takega vzgajališča ostrig od anbot ter nekdanje prodajalce ostrig.
Stanko Ivančič