V pionirskih časih elektrifikacije, vsaj pri nas, ni bilo daljnovodov, zaradi česa si je vsako mesto želeč elektrike, moralo omisliti lastno elektrarno. Leta 1904, ko je padla odločitev o tem, so imeli na voljo dve možnosti – turbine na plinski pogon ali na premog. Plin takrat ni bil ne metan ne butan/propan ampak se je izdeloval iz tlečega premoga s pomočjo vode. Ker je torej plinski pogon zahteval še dodatno postrojenje so se odločili za direktni pogon na premog firme Tosi iz Lombardije. Istočasno so določili lokacijo elektrarne tam pod sedanjim Kosovelovim trgom, kar je povzročilo veliko negodovanje okoliških prebivalcev, ki so se bali nove tehnologije in možnosti požarov zaradi nje. Najeli so celo odvetnika s katerim so zadevo zavlekli, saj so onemogočili državni komisiji ogled lokacije in njeno privolitev.

Elektrarna je tako začela s poskusnim obratovanjem šele leta 1905, a so kmalu morali zagnati še drugo turbino , saj so ugotovili pri prvi namestitvi uličnih svetilk med današnjim Titovim trgom in pristaniščem ,da je samo en motor preslab za primerno osvetlitev, saj so žarnice brlele kot tiste katere imamo v pečicah. Za nadaljnjo elektrifikacijo pomembnejših mestnih zgradb so morali celo nabaviti še tretji motor, da so lahko osvetlili med drugim tudi glavni zunanji pomol, kjer se je dogajalo da so v večernih urah prispeli potniki, nevešči mesta, namesto proti mestu odšli na čelo pomola. Zanimivo da so zapori dobili elektriko šele leta 1910, ko so z Belvederja izginile zadnje leščerbe.

Foto album

Gallery Wordpress

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja