V koprskem pristanišču 6. junija 1936 parnik, ki se vrača iz Etiopije, pred pristankom. V vojno v Etiopiji je odšlo kar nekaj koprskih prostovoljcev, mladih fantov, ki so nasedli Benitovem govoru, ko je rekel: “Armiamoci e partite” (oborožimo se in odpotujte). Na parniku se mladi prostovoljci vračajo domov iz Afrike, kjer so zasedli ozemlja manjvredne rase, kot je trdila takratna italijanska oblast. Med te manjvredne rase so spadali tudi Slovenci.
Med mladimi prostovoljci za vojno v Etiopiji, ki se vračajo domov, je na zgornji palubi tudi najmlajši sedemnajstletni Koprčan Ugo Derin in še trije soborci. Na spodnji palubi so še štirje prostovoljci, od katerih je Piero De Petris padel leta 1941 v Afriki. Vračali so se z medaljami na prsih, vsi evforični, ker niso vedeli kaj jim prinaša bližnja prihodnost, za veliki italijanski fašistični imperij.
Iz vojne v Afriki so domov v Istro prinesli nova znanja, ki so jih pridobili v vojaških taboriščih, kjer so bile tudi latrine, oziroma stranišča. Tam so se naučili izkoristiti človeške iztrebke iz latrin za kuhanje žganja. Danes bi rekli, da so se znašli, a stranski efekt tako skuhanega žganja je poseben vonj, da ne rečem smrad. Da se je to “znanje” obdržalo skoraj do današnjih dni, lahko prikažem z resničnim dogodkom.
Ko se je bolnišnica na hribu med Izolo in Koprom gradila in sem se nekaj mesecev pred otvoritvijo v njej tudi zaposlil, so mi delavci z Balkana ponudili žganje, ki so ga kupili pri bližnjem kmetu. Povedali so, da jim je prodajalec povedal, da je žganje skuhal iz fig, a ko sem steklenico približal ustom, je možno zasmrdelo po človeških iztrebkih. Nisem ga pil, a povedal sem jim iz česa je to žganje skuhano, kar jih seveda ni odvrnilo od pitja smrdljive alkoholne tekočine.
Boris Umer