
Konec 19. stoletja je bil poln mednacionalnih konfliktov v zvezi z večjezičnimi napisi. Komaj se je vsaj delno pomiril spor okoli sodiščnih tabel, so ljudi začele razburjati novice o postavitvi večjezičnih tabel ob novi progi istrske železnice Istrijanke (Parenzane). Po letu 1894 ko so sprejeli plan o izdelave proge Trst – Poreč in posebno po letu 1897 ko je bila znana postavitev proge so se začela prerekanja o poimenovanju postaj. Koprčani so si že od vsega začetka prizadevali za to, da bi proga potekala čisto blizu starega mestnega jedra. Imeli so namreč namen postaviti neke sorte, kot bi danes rekli, multimodalni terminal, saj bi pred mestnimi vrati Muda imeli železniško postajo in v obstoječem a razširjenem mestnem kanalu še mestno pristanišče. Kljub tehničnim težavam (muljevit teren starih solin) so bili odločeni stvar izpeljati. A ko so izvedeli, da bodo vse postaje označene z večjezičnimi tablami, jih je ta zagretost minila in so poleg ostrih protestov zaradi oskrunjenja italijanstva mesta, pristali na postajo tam pri pokopališču.
Postaja bi tudi tam imela ime Capodistria – Koper, kar pa je bilo za mestno oblast nesprejemljivo. Predlagali so ime Lazzaretto (nekdanje področje Bertokov -po lazaretski bolnišnici), ker so računali da v slovenščini ne obstaja prevod tega imena. Na koncu so raje pristali na ime San Canziano – Škocjan, samo da ni bilo ime Capodistria oskrunjeno s slovanskim prevodom. V voznih redih je sicer bila Capodistria navedena, a na poslopju iz takratnih slik ni zaslediti nobenega imena na fasadah, za razliko pri drugih postajah kjer je bil napis viden na daleč.
Med tem je bilo nešteto intervencij italijanskih poslancev na Dunaju, ministrskih okrožnic in izjem kot je bil na primer Poreč, kjer je bil samo italijanski napis in pri manjših mestecih v Istri kjer je bil na prvem mestu hrvaški napis. Mnogokrat so potekali spori okoli tega kateri napis bo na prvem in kateri na drugem mestu, ali kateri bo na zunanji fasadi in kateri znotraj postajališča . Pri napisu za Koper italijanski poslanci niso uspeli saj je bilo v mestu prijavljenih nekaj preko 1300 prebivalcev slovenske narodnosti, kar je po ministrovem odloku zahtevalo trojezičnost. Trojezičnost tudi zato, ker je v koprskem okraju živelo takrat 31.000 Italijanov in 42.000 Slovencev in Hrvatov.