Na spodnjih dveh zemljevidih vidimo spremembe v mestu in okolici od časa beneške republike v 18. stoletju pa do leta 1824, ko je že bila avstrijska uprava. Najbrž najprej opazimo da ni še semedelske ceste na obeh zemljevidih, saj je bila zgrajena v letu drugega zemljevida. V beneških časih tudi še ni bilo solin vse okoli mesta, vsaj na vzhodu, kjer je še bil dostop z ladjami do Levjega gradu, katerega pa na drugem zemljevidu ni več, saj so ga Avstrijci podrli leta 1820. Nasprotno pa imamo na avstrijskem zemljevidu že označeno sedanje pokopališče, katerega so zgradili Francozi v sicer kratkem času njihove oblasti. Takrat je bilo pokopališče na hribu Caran, katerega so kasneje “pocerkvenili” v San Canziano, po naše Sveti Kocjan – Škocjan dandanes. Na obeh zemljevidih je imelo mesto samo dve skladišči soli, saj so še tri zgradili kasneje. Zanimivo je tudi ime današnje doline Olmo, ki je mogoče nastalo iz imena Olivo, saj je na avstrijski karti kartograf napisal Olino, na drugih kartah pa vidimo napis Olivo.
Beneška družba in njena oblast je slonela na starih plemiških družinah. Zato je bilo v tistem času zelo pomembno označiti njihova posestva. Na Markovem hribu vidimo tako posestva (CA’ – kot casa) Gravisijev, Toto, Tacco, Brutti, Madonizza, Bortolo,…Tudi Umerji so imeli tam posestvo, čeprav niso bili neke žlahtne krvi. Na avstrijskem zemljevidu te posesti niso več označene, tudi zato ker so se z dedovanjem in raznimi delitvami posestva razdrobila. Imamo pa že v času Avstrije posestvo Benčič – še en dokaz da niso Slovenci prišli v mesto in okolico po letu 1945, kot nekateri trdijo.
Stanko Ivančič