Branje tega prispevka priporočam tistim ki občudujejo stare slike in fotografije Kopra in pravijo, kako lep je bil Koper nekoč, a smo ga uničili. Večina občudovalcev starih slik in razglednic Kopra, prebere kvečjemu 2 do 3 stavke, zato si ustvari idealizirano, romantično, a napačno podobo mesta, kot je bilo nekoč. Z lepimi starimi slikami krajev je podobno, kot z današnjimi šinjorami, ki so jim obnovili fasado pri lepotnem kirurgu, od daleč izgledajo kot lepotice, a od blizu so kot pošasti.

Koper Muda
Vhod v mesto skozi vrata Mude v začetku prejšnjega stoletja.

Poglejmo kako je bilo v Kopru, še nekaj let po končani 2. svetovni vojni, iz prve roke. Vsak četrtek so slovenski učitelji, kar nekaj let po končani vojni, v mestu imeli sestanek, ki so ga imenovali “Učiteljska konferenca. Prišli in prišle so večinoma peš, z oslom, bičikleto, ali z vozom. Marjan Malc, je bil učitelj v šoli v Padni in nekega četrtka leta 1947, se je odpravil na sestanek v Koper, a imel je srečo, saj mu je Kuzmič posodil bičikleto in pot do mesta je bila lažja, kot za večino drugih učiteljev. Ko je, zjutraj prikolesaril v Koper, se je najprej ustavil ob gostilni, tam kjer je danes stavba banke. Ob gostilni je bilo korito z vodo iz vodovoda, za živali in ljudi. Ob koritu z vodo, si je umil blatne čevlje, s travo, ostanki sena, ali starim časopisom, kot tudi drugi, ki so prišli v mesto s podeželja.

Na velikem prostoru, danes bi rekli na parkirišču, so bili vozovi in veliko vprežnih živali, a največ oslov, ki so jim takrat v Padni rekli tovar, v drugih vaseh tudi muša. Ko si je očistil čevlje pri napajališču, se je odpravil proti vratom Mude. Tam pod streho v notranjosti vrat, je bilo veliko ljudi, tako moških, kot žensk, ki so čakali, da jih kdo najame za žornado (delovni dan). Tam je bila nekakšna borza dela, kjer so zjutraj ljudje čakali, da jih kmetje in podjetniki najamejo za delo. Prebil se je skozi Mudina vrata in pred njim se je prikazala tržnica na trgu. Stojnice s platnenimi strehami privezanimi z vrvmi na kavlje v tlaku, so bile postavljene v vrstah. Zavohal je školjke mušole, ki so jih kuhali ob stojnicah na trgu. Kar na tleh trga so imeli kurišče kjer so kuhali školjke in tečo (posodo) s kuhanimi mušoli pokrito z umazano vrečo. Marjan si je kupil porcijo mušol, a jih ni pojedel, ker so jih servirali v umazanih posodah in povedali, da posod ne operejo, ker je vsaka školjka posoda zase. Mušole so kuhali moški, ženske so jih nabirale v Škocjanskem zalivu. Krila so si privezala visoko nad koleni, iskale in pobirale školjke na peščenem dnu in jih metale v vreče iz jute. Vsi okoli njega so srkali iz lupin meso mušol, a on je šel naprej s trga naprej po ulici.

Po ulici je bilo kar nekaj žensk mlekaric z osli, ki so med potjo zvonile, da so priklicale stranke. Kmalu je pri stopničkah zavil v Čevljarsko ulico, a zjutraj je bila težko prehodna. Z oken so stanovalci metali škavace (smeti) na ulico. Na kareti (vozičku) je en možakar vozil večjo kanto, pometal smeti in le večje metal na voziček. Smrdelo je po urinu in človeških iztrebkih. Namreč medtem ko je možakar pometal, so iz hiš prihajale ženske in iz bokalinov (nočnih posod), zlivale vsebino v kanto na vozičku. Učitelj Marjan, se je čudil, saj kaj takega še ni doživel. Ker je setanek imel šele ob 9. uri, je šel naprej po mestu in si ga ogledoval. Prišel je do Semedelske ceste, ki je bila z obeh strani obdana z morjem, ob mandraču, kjer je bilo veliko bark, so ribiči čistili in krpali mreže. Na drugi strani, kjer je kasneje nastal hotel Triglav, je bila nedokončana stavba, ki je imela odprtine za okna in vrata zabite z deskami in ta prostor so uporabljali kot stranišče. Ob stavbi je čakalo kar nekaj oslov. Močno je smrdelo, saj je na drugi strani, kjer je sedaj park bilo mestno smetišče. Odpravil se je naprej proti Taverni, kjer je v notranjosti ležal bronasti kip, ki je, preden so Nemci porušili spomenik Nazariju Sauru, stal ob morju na betonskem podstavku. V Taverni je bila tudi ribarnica in okoli nje veliko žensk s podeželja, ki so ponujale svoje proizvode. Danes tem ženskam z vasi pravimo Šavrinke.

No le utrinek, da občutimo utrip tistega časa, ki niti ni tako zelo daleč nazaj.

Vir: knjiga, oziroma učiteljski zbornik “Prvo povojno desetletje slovenske šole v Istri”.

Foto album

Gallery Wordpress

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja