Marsikdo ne ve da so Milje spadale pod koprski okraj , Ankaran z Valdoltro in Škofije pa pod miljsko občino, vse do leta 1923. Kasneje, do leta 1945 pa je pod miljsko občino ostala samo Valdoltra z Debelim rtičem. Ker smo o kopališčih, tako plavajočih kot navadnih na Debelem rtiču in Lazaretu že pisali, pa še malo o tistem na Tankem rtiču pa tja do Milj. Sedaj je tam ena velika betonska žalost, saj je betonirana celotna plaža od rtiča pa do Milj. Kdor se pelje po obalni cesti od Lazareta v Milje opazi preko ceste lesen mostiček po katerem so kopalci imeli dostop na plažo na tistem cestnem ovinku. Tam je tudi bila in menda je še, ena plavajoča platforma za kopalce saj ni bilo drugače prostora za samo plažo zaradi ceste. In tako je bilo že od vsega začetka saj je tam cesta potekala že dolgo pred otvoritvijo tega kopališča leta 1911. Zaradi lege in razgleda, saj je kopenski del bil dvignjen nad cesto je bilo to kopališče rezervirano samo za elito, ki je tam prihajala iz Trsta s parnikom San Marco, tistim katerega so kasneje, v drugi vojni, bombardirali in uničili pri Savudriji. Zanimivo pri tem kopališču je, da si ga je vsaka oblast rada rezervirala zase. Ob začetku druge vojne so ga pohopsali italijanski financarji in nato nemška vojska do konca vojne. Ko so prišli zavezniki sta si ga pa rezervirala oba guvernerja – britanski in ameriški, za počitek po napornem delu. Kot vsaka stvar ki se enkrat konča je sedaj navadno kopališče z gnilo platformo in daleč od nekdanjega blišča.
Naprej proti Miljam, tam kjer se sedaj bohoti beton je bilo še kopališče Neptun, na lesenih platformah in s svojim pomolom. Zgrajeno leta 1907 je bilo kratkega daha saj so ga leta 1915 ob začetku prve sv. vojne zaprli, po končani vojni pa porušili.
Stanko Ivančič