Pogosto vidimo slike koprskih kmetov – paolanov, malo manj oziroma nič pa slike kmetov iz naše okolice iz istega obdobja. Šele po vojni so ekipe SEM-a – našega etnografskega muzeja popravile to nesorazmerje. Kmetje so bili fotografirani pri svojem delu in ne kot paolani, ki so bili posebno za take prilike oblečeni in na ogled postavljeni.

No, kakorkoli, v prejšnjih časih so kmetje predstavljali ogromno večino prebivalstva. Po popisu iz leta 1857 je koprski okraj, ki je štel 29.000 prebivalcev imel od tega,, kar 82% kmetov, v samem mestu, ki je takrat štelo 9.000 prebivalcev pa je bilo po nekaterih virih preko 4.500 kmetov – paolanov. In vsi ti paolani so z družinami vsako jutro sedli na svoj voz z oslom ali volom in odšli do svojih njiv, ki so bile oddaljene tudi uro hoda, delali cel dan in zvečer – pred mrakom bili že pred mestnimi vrati, ki so se ob mraku zaprla.

Vsi ti kmetje v koprskem okraju so seveda imeli tudi živino, od katere je bilo cca 4400 goved in 3500 prašičev. Za Istro značilen osel ali muša pa je po številčnosti zasedel tretje mesto s 2600 primerki.

Ni čudno torej, da na starih fotografijah naletimo na izredno obdelan vsak kvadrat zemlje, saj je bilo poleg družin treba nahraniti tudi vso to živino in del pridelka tudi prodati ali oddati lastniku zemljišča/posesti. Kmetje so se namreč delili na tiste, ki so obdelovalo lastno posest, na spolovinarje in na kolone. Tu so bile razlike glede na lastništvo hiše, kjer so stanovali, investicije v vinograde in nasade, nakup živine in nabave semen, sadik, in gnojil. Od statusa je torej bilo odvisno koliko pridelka je moral brezplačno oddati svojim gospodarjem.

Čeprav so bili paolani kmetje tako kot njihovi sotrpini po okoliških hribih, je med njimi vladala velika zadržanost. Najbrž so imeli večvrednosti kompleks, češ oni živijo v mestu, da različne nacionalne pripadnosti niti ne upoštevamo. Konec 19. in začetek 20. stoletja je prinesel, predvsem v Trst, industrializacijo in mnogo podmladka teh paolanov je raje odšel na delo v tovarne in ladjedelnice. Prišlo je do pomanjkanja delovne sile in marsikatero zemljišče v okolici je bilo naprodaj. Poleg mešetarjev so se kot kupci začeli pojavljati tudi slovenski kmetje iz bližnjih hribov, saj je bila zemlja v dolini ali “vali” po domače, zelo cenjena. To mi je pripovedoval moj nono iz Marezig, katerega oče (moj pranono) je ob koncu prve svetovne vojne kupil vsakemu izmed štirih sinov manjšo posest blizu Kopra. To je bila za te brate “tombola” s katero so si lahko izbirali nevesto po želji. Drugi časi pač!

Gallery Wordpress

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja