Za forešte čudna beseda, a za nas, starejše aboridžine, beseda, ki nas povrne v rano mladost. Koper namreč še do konca druge svetovne vojne ni imel stranišč, kot jih poznamo danes, da bi jih lahko preštel z lastnimi prsti. Večina kandotov je bila skrita na vrtni strani hiš, v pritličju ali pa tudi v nadstropjih, od koder je v prostem padu letelo v zbiralno jamo. Gospoda je imela seveda te kandote v primernih prostorih od koder je po ceveh zadeva štrbunkala v globino. Mulci smo imeli izredno priliko si ta proces ogledovat od spodaj, saj smo skozi luknjo lahko marsikaj videli. Ko so se zbiralniki napolnili so prišli domači kmetje – paolani, ki so to izpraznili in seveda lastnikom ta drek plačali. Zato pa je tudi bilo pridelano po 100 ton in več zgodnjega graha v naši okolici.