Kam so vse te rožce šle? Pa fantje tudi. Ko gledaš to sliko in se zaveš da so to prve generacije v koprski slovenski srednji šoli po skoraj 40 letih zatiranja vsega kar je bilo slovenskega si zamišljaš kakšna lepa prihodnost je pred njimi. Ampak večino je čakala kruta realnost, daleč od otroških sanjarjenj. Po končani gimnaziji jih je samo ena četrtina odšla na univerzo v Ljubljano, kar je sicer bilo za pričakovati saj si takrat s srednjo šolo že bil željen kader in marsikateri je z gimnazijo lahko postal takoj direktor, saj je bilo veliko pomanjkanje šolanih domačih ljudi. Pričakovati je tudi bilo da se bodo vsi ostali zaposlili v tem okolju, a za večino teh na sliki se je odvilo drugače.
Do leta 1954 je Jugoslavija bolj malo vlagala v lokalno okolje, saj je bilo negotovo, kako se bo ta začasnost meja končala. Prva negotovost je trajala do leta 1947, ko je mirovna pogodba razdelila sporno ozemlje med obe državi. A zaradi nesoglasij okoli Trsta so ustanovili STO in dokončno odločitev premaknili v bodočnost. Nova država je v tej negotovosti celo zmanjšala industrijski potencial našega območja saj je neke tovarne razmontirala in odpeljala stroje v notranjost – tako, za vsak slučaj.
Iz različnih vzrokov sem je začel odhod italijanske skupnosti v Italijo in z njimi tudi dosti našega življa, ki je zaradi pomanjkanja dela iskal rešitev preko meje. In kot pravi pregovor iz južnih krajev: “KUD OVCE TAMO I ĆORAVI MUJO”, se je marsikatera slovenska družina, navajena na delo v Trstu pridružila temu valu. Tudi mladi gimnazijci niso bili imuni na ta čredni instinkt, saj mnogi niso videli kje bodo sploh lahko unovčili svoje znanje. Zato je preko polovice teh fantov in “rožic” odšla enostavno s trebuhom za kruhom, kot rečemo.
Na sliki vidimo gimnazijce leta 1949 na igrišču zraven gimnazije, saj se v ozadju vidi palača Belli, tam na Cankarjevi ulici. Kdo bo tudi prepoznal kakšnega kasnejšega učitelja ali učiteljico in celo katerega od staršev.
Stanko Ivančič