Druga polovica 19. stoletja je bila v teh krajih zelo vroča. Slovenci in Hrvati so se po letu 1848, ko je avstrijska oblast uvedla volitve v parlament in deželne zbore začeli zavedati svoje moči, saj so tvorili večino v Istri. Večino, ki pa ni mogla priti do adekvatne politične moči, saj so poslanci italijanske narodnosti na vsakem koraku omejevali njihove pravice. Na zasedanjih istrske Diete so zahtevali uporabo izključno italijanščine, češ da Italijani ne razumejo slovanskega jezika, medtem ko ” Žlavi” razumejo vsi italijanščino. Zaradi tega šikaniranja je prišlo tudi do bojkotov zasedanj s strani slovenskih in hrvaških poslancev. Po eni taki burni seji januarja 1896 v Poreču, kjer je bil sedež istrske Diete se je osem poslancev: Kozulič, Jenko, Kompare, Spinčič, Mandič, Stanger in brata Trinajstič, odpravilo s parnikom Quieto (Mirna) proti Trstu. Zaradi močne burje so bili prisiljeni na izkrcanje v Piranu in nadaljevanje po kopnu s kočijo. Vendar naročenega kočijaža ni bilo, prišli pa so Pirančani in jih začeli kamenjati in vzklikati: V morje z njimi, Lopovi, Dol s Spinčičem in Mandičem… Ker so tudi nosači odpovedali so morali z vso prtljago peš proti Kopru. Noben kočijaž jih ni hotel prevesti, ne v Strunjanu ne v Izoli, od Izole proti Kopru pa jih je spremljala skupina izolanov s psovkami in klici “Fora i sciavi! – Ven s Slovani/sužnji”. Ker je bil podoben “sprejem” tudi v Semedeli, so zaobšli Koper in poiskali zatočišče v poslopju finančne straže pri Sv. Nazarju pod škocjanskim hribom. Šele naslednji dan so uspeli dobiti kočijo in oditi v Trst.
Glede na to da so to bili najvišji istrski predstavniki si lahko mislimo kaj vse so prestajali ostali istrski Slovenci, ki niso hoteli več hoditi naokrog z upognjeno glavo.
Stanko Ivančič