
Po koncu vojne leta 1918 tukaj živečim Slovencem ni bilo dano živeti v miru, saj so se takoj soočili z dvatisočletno rimljansko kulturo in njenimi dosežki. Ahtika so takoj “odstopili” in postavili italijanskega komisarja. Odšel je za revizorja v Zadružno zvezo v Trstu od koder so ga spet pregnali. Po novi zaposlitvi na Zvezi slovenskih zadrug pa so ga prisilno upokojili. Od takrat je živel na domačem posestvu v Škocjanu ter se udejstvoval v slovenskih društvih, kolikor je bilo to mogoče.
Leta 1929 so ga na podlagi dekreta ki je zapovedoval izgnanstvo za vse tujejezične osebe, ki ne kažejo znakov asimilacije in so s tem potencialno nevarne za italijanskost ozemlja, izgnali, posestvo pa zaplenili. Zatočišče je našel v Mariboru, kjer je umrl v visoki starosti leta 1952. Zanimivo je, da spomin nanj v drugem povojnem času še ni zamrl saj so se ob njegovi smrti v Slovenskem Jadranu spomnili nanj s parto.
