V Kopru in okolici je bila več sto letna tradicija, da so kmetje grabili morsko travo, ki jo je morje zaneslo na obalo. Z vilami so morsko travo naložili na vozove in jo odpeljali na svoje njive, kjer so plast morske trave razporedili po njivi in podorali, ali z motiko podkopali, da je prišla pod vrhnjo plast zemlje. Morska trava je bila zelo cenjeno gnojilo, kar sem tudi sam preizkusil, dokler je to bilo še možno. Za fičkota sem priklopil prikolico, ki sem jo sam izdelal na podvozju starega Fiat Millecento in se odpeljal do takratne bolnišnice v Ankaranu, kjer je bil možen dostop, z avtom, do morske plitvine, kamor je morje zaneslo zelo veliko morske trave. Danes ja ta predel morja zasut in del Luke Koper. Morje je šele pri Sv. Katarini. Morsko travo ob obrežju sem pograbil na kupe in jo z vilami naložil na prikolico. Nekaj voženj iz Ankarana do Žusterne sem moram narediti, da sem svoj vrt prekril s trohnečo morsko travo. S frezo, oziroma kopačico sem nekajkrat prekopal vrt, da se je morska trava dobro premešala z zemljo. To sem naredil vsaki 2 leti, dokler je še bil neomejen dostop do nanosov morske trave. Neverjetno dobro so rastle vse vrtnine, še posebno paradižniki so bili kot za na razstavo.
Sam seveda nisem vedel, da je morska trava odlično gnojilo, saj je bil moj oče iz Gabrovice, ki ni ob morju. To mi je svetoval kmet iz Žusterne, oziroma iz Prov, pokojni Ugo Norbedo. Ko sem spraševal za gnoj za svoj vrt, mi je povedal, da je morska trava še boljše gnojilo in še zastonj je. Povedal mi je še, da so, ko je bil on še otrok, kmetje iz Žusterne z vozovi vozili morsko travo na svoje njive in zato imeli najboljšo in najlepšo zelenjavo. Danes so kmetje in vrtičkarji to več stoletno navado Koprčanov že pozabili, na žalost..
Italijanska oblast v Trstu se je leta 1924 želela materialno okoristiti s koprsko morsko travo in enemu posamezniku podelila koncesijo za pobiranje morske trave iz morja, vsem ostalim pa prepovedala to početje. Koprski kmetje so se odloku Tržaške luške kapitanije uprli. Uprli se niso samo kmetje, temveč tudi ostali Koprčani, ker koncesionar ni pobral trave iz morja in jo takoj odpeljal na njive, temveč je nanose morske trave in alg ob obali zlagal na kupe, kjer je trohnela in se je smrad, oziroma neprijeten vonj širil naokoli. Odlok o prepovedi pobiranja morske trave iz morja so po ponavljajočih se pritožbah morali preklicati. Neprijetnih vonjav v Kopru zaradi tega ni bilo konec, ker je močno puščala kanalizacija koprskih zaporov. Na kar so se Koprčani tudi pritožili leta 1924, a to je bil tršim oreh, ker bi bila sanacija kanalizacije zaporov velik strošek. To je v imenu napredka poskušal urediti fašistični minister Giuseppe Coboli Gigli, oziroma Slovenec fašist Jožef Kobolj. Leta 1938 je z odmevno medijsko kampanijo oznanil ureditev koprske kanalizacije in mestne fekalije speljal v morje. Koprčani so mu ploskali in se mu zahvaljevali, smrdelo pa je še bolj.
Boris Umer