Nekoč, niti ne tako daleč nazaj, je gotovina še nekaj pomenila in še vedno je najcenejši način plačila, kjer je to sploh še možno. Mislil sem, da mi bodo roke odpadle, ko sem tolkel s 10 kilsko macolo po ključu na bulonu osovine več ur, v tunelu ladje, ki je bila na doku v izolski ladjedelnici “2. Oktober”. Vse me je bolelo od prstov na nogah, do ušes na glavi, a bolečino so v trenutku izginile, ko sem malo pred 15. uro prejel kuverto s šopom bankovcev. V tistih časih smo mesečno plačo prejemali v gotovini, a ni dolgo trajalo. Kmalu so vsem zaposlenim razdelili bančne knjižice in od takrat naprej so nam plačo nakazovali na bančni račun. Na bankah, oziroma Banki Koper, se je splačalo imeti šolde, ker so bile obresti ugodne in banka ni zaračunala nobenih storitev. Danes ni več tako, saj ti banke vsak mesec poberejo del denarja z zaračunavanjem vodenja računa in celo vrsto “storitev”. Kakorkoli že iz ladjedelnice sem šel delat na hrib v takratno Splošno bolnišnico Izola v gradnji. Zdravstvo je bilo tako, kot danes vedno korak odzadaj, saj sem mesečno plačo spet prejel v kuverti z gotovino. Po nekaj mesecih so nas vprašali, če želimo prejemati plačo v gotovini, ali z nakazilom na bančni račun. A to, da lahko izbiraš način izplačila ni trajalo dolgo, saj smo nekega dne vsi prejeli le plačno listo, a šolde so vsem nakazali na banko. Je pa res, da je na koncu meseca ostalo na računu le nekaj drobiža, podobno, kot v denarnici, ko smo prejemali še gotovino. Plače so bile pač nizke v tistih časi, a danes žal ni nič drugače.
V tistih časih ko so bankovci prehajali iz roke v roko dobesedno, še ni bilo položnic za vodo, komunalo, elektriko, telefon, radio televizijo, internet in drugih storitev, so nas vsak mesec obiskali inkasanti na domu. Inkasant se je moral izkazati s pooblastilom, kot piše na priloženem potrdilu inkasanta iz leta 1974. Nisi bil v strahu, da računa ne boš plačal ob roku in boš prejel opomin, ali celo plačal zamudne obresti, ker je prišel inkasant. Plačal si mu točno toliko, kot je pisalo na računu in nič več in ne kot danes, ko moraš plačati račun in še provizijo banki, tudi če položnico plačaš z gotovino. Dal si mu šolde, ki jih je preštel, bankovce zložil v torbo v žepe za bankovce različnih velikosti, drobiž v drugi prekat torbe in ti predal potrdilo o plačilu s svojim lastnoročnim podpisom. Spodaj na potrdilu o plačilu je bila rubrika “Inkasant”, kjer se je podpisal. Inksante smo vsi poznali, postali so skoraj prijatelji, saj smo med obiskom še poklepetali o novicah, ki jih je šjor inkasant prenašal od stranke do stranke. Če se mu ni mudilo smo ga povabili na kavico in jo skupaj popili.
Obljubljali so nam, da bo z digitalnim bančništvom vse bolj preprosto, hitreje in cenejše, a dvomim, da so mislili resno. Sumim, da so nas zavedli, da ne reče, ogoljufali. Namreč najbolj preprosto, hitro in najcenejše, je plačilo inkasantu, ki so ga žal ukinili že pred leti.
Foto album
Boris Umer